Ogenj je bil ljudem v pomoč že od samega obstoja človeštva, še posebej ko se ga je človek naučil obvladati in potem tudi prižgati. Človeku je zagotavljal toploto, svetlobo in kmalu je tudi že služil za pripravo hrane. Seveda pa je ogenj zelo nepredvidljiv, tako da se lahko hitro obrne proti človeku – takrat lahko povzroči ogromno škode, včasih pa je lahko za človeka tudi usoden. Ravno zaradi tega so morali biti ljudje ves čas v pripravljenosti, da pogasijo požare, zato so se morali organizirati, nabaviti opremo in vaditi.
Začetki organiziranja gasilstva na Uncu segajo v sredino 19. stoletja, ko so nekateri moški z Unca pomagali pri gašenju požara v Martinjaku, kjer je pogorelo veliko poslopij. Ko je divjal požar, so bili vsi ljudje na poljih, zato je bila škoda toliko večja.
Kmalu zatem je izbruhnil velik požar na Uncu. Hiše so bile krite s slamo in zelo blizu skupaj, zato se je ogenj hitro širil. Unčani so bili zmedeni in so bežali sem ter tja. Takrat se je v kraju pokazala potreba po organiziranju ljudi, ki bi obvladali delo z brizgalno in se naučili veščin, da jih v primeru požara ne bi zajela panika. Pokazal se je tudi problem pomanjkanja vode v vasi, zato so kmalu naredili vodnjak pred župniščem, ki pa ni zadoščal. Na Uncu je bilo pomanjkanje vode vse do izgradnje vodovoda. Ob suši so morali vaščani hoditi po vodo v celo tri kilometre oddaljeno reko Unico.
Skozi zgodovino smo se naučili, kako pomembna je preventiva. Z uporabo ustreznih gradbenih materialov zmanjšamo možnost širjenja požara. Pomembno je tudi izobraževanje zaposlenih v stavbi. Gasilci v svojih načrtih določijo evakuacijske poti, ki jih spoznavajo že otroci v vrtcih in osnovnih šolah.
Problem so tudi neodgovorni ljudje, ki odmetavajo cigaretne ogorke ali kurijo na prostem, ko je suša.
Gasilska društva pa skrbijo tudi za podmladek z organiziranjem skupin pionirjev, mladincev in pripravnikov, ki se teoretično in praktično izobražujemo. Mladi se učimo o vrstah požarov, zgodovini gasilstva, vrstah preprečevanja požarov glede na nastanek, namenu raznih gasilskih pripomočkov in naprav. Svoje znanje dokazujemo na kvizih. V praksi pa skrbimo za fizično kondicijo in delo z gasilskimi pripomočki in napravami.
Gasilska društva na podeželju pa so tudi organizatorji prireditev, kjer se krajani družijo. Moj dedek je bil zelo predan gasilec, jeklenka mu je celo poškodovala roko. Prav on me je navdušil, da sem postala gasilka tudi jaz.
Tadeja Malc, 8. b