V sredo, 12. oktobra, smo učenci devetih razredov obiskali Trubarjevo domačijo na Rašici. Po prihodu je sledila malica. Potem smo odšli na prvo predavanje, ki je bilo v spominski hiši. Predavatelj Andrej nam je predstavil Trubarjevo življenje. O njem smo izvedeli veliko novih stvari. Kasneje smo si ogledali zbirko, sestavljeno iz 31 replik Trubarjevih knjig. Na oknih so bile upodobljene najpomembnejše osebe v Trubarjevem življenju, na stenah pa so bili opisani kraji, v katerih se je Trubar šolal, služboval, pisal in izdajal knjige, ali pa kamor se je zatekal, ko je bil preganjan.

Za tem smo se odpravili v galerijo Skedenj, kjer nam je tamkajšnja predavateljica predstavila postopek izdelave knjig. V roke smo dobili tudi doma narejeni pergament, ki se ga dandanes zelo težko dobi. Gregorja smo izbrali kot ”prostovoljca”, ki je dobil to čast, da se je lahko oblekel v haljo, kot so jo nosili v Trubarjevih časih, in se pokril s pisarniškim pokrivalom. Preizkusil se je v vlogi pisarja iz novega veka, kar mu je šlo zelo dobro od rok. Za pisanje je uporabil črnilo, ki so ga v Trubarjevih časih pridobivali iz gob, in pa gosje pero. Tudi naša predavateljica je bila oblečena v kmečko nošo iz 16. stoletja. Na glavi je imela zavezano ruto, njena oblačila so bila svetla, čeznje pa je imela oblečeno haljo v temnejši barvi. Njeni čevlji so se končali s konico. V tistih časih je velikost konice na čevlju predstavljala premožnost in ugled osebe. Bolj kot je bil človek bogat, večja je bila konica na njegovih čevljih.

Predavateljica je izdelala slepo knjigo, to pomeni knjigo brez potiska. Izdelava knjige je potekala takole: najprej je tiskar v tiskarni potiskal velike liste, imenovane lege, ki jih je na koncu prepognil in dobil več strani iz enega lista. Ko je vse liste natisnil, jih je predal knjigovezu, ki jih je zložil v bloke. Več leg skupaj je sestavljalo en blok. Nato je bloke zložil skupaj in dodal na hrbtni strani blokov po dva ali tri usnjene trakove, ki so služili kot pomoč pri vezanju knjig. Zelo je moral paziti, da je vse lege in bloke zložil v pravilni vrstni red. V pomoč mu je bil pisatelj knjige, ki je na koncu vsake strani napisal prvo besedo, ki se je pojavila na naslednji strani. Nato je s šivanko in dreto zvezal vse bloke skupaj. Pri tem je dreto navijal okoli usnjenih trakov. Na koncu je dodal še ”predlist” in ”zalist”; nanju je kasneje knjigovez nalepil naslovnico. Predlist in zalist je prilepil z lepilom, narejenim iz kleja, in dal vse skupaj v prešo, da se je dobro prilepilo. Potem je moral narediti še naslovnico. Zanjo je uporabil lepenko, ki jo je premazal z lepilom, in nanjo nalepil papir ali pa usnje. Zatem je naslovnico dal v prešo, da se je papir oziroma usnje dobro prilepilo na lepenko. Ko se je naslovnica posušila, jo je knjigovez nalepil na predlist in zalist. Nato je knjigo spet postavil v prešo. Kmalu zatem je knjigo vzel ven in preveril, če so kakšni listi zlepljeni med seboj. Ko se je prepričal, da je s knjigo vse v redu, jo je postavil nazaj v prešo. Naslovnice v večini primerov niso bile potiskane, so pa velikokrat uporabili zlato pisavo, ali pa so na naslovnico vžgali relief. Za okrasitev so knjigovezi največkrat uporabilo kazalno vrvico ali pa kapitalni trak.

Naša predavateljica je naredila slepo knjigo po tem postopku. Potem nam je pokazala dve miniaturni knjigi in pa nekaj drugih starih knjig in replik del Primoža Trubarja.

Za nami je bila še ena poučna in nadvse zanimiva ekskurzija.

 

Tilen Švigelj, 9. a