Zgodilo se je, ko sem se vozila iz Ljubljane. Vlak je švigal po tirih, nakar naenkrat zaslišim tresk. Opazim, da je večina vagonov prevrnjenih. Okna ležečih vagonov so razbita ležala na tleh. Zavpila sem, ali je še kdo živ, a odziva ni bilo.
Tako sem ostala sama sredi železnice. Odmaknila sem se in zagledala, da so se skale začele odmikati. Ko so se do konca odmaknile, sem za njimi opazila votlino. Iz nje sem zaslišala glasno smrčanje in videla obris spečega človeka. Nekaj je bilo na njegovi glavi. »Mar je to krona?« sem se spraševala. Odšla sem bližje. Da, to je bila krona spečega kralja Matjaža.
Spomnila sem se zgodbice, ki mi jo je pripovedovala mama. Mislila sem, da ni resnična, a očitno sem se motila. Na mizi, za katero je spal kralj, sem videla vrečo cekinov. Potihem sem vstopila v votlino, a neroda sem stopila na trhlo palico. »Tresk,« je naredilo in kralj Matjaž se je zbudil in proti meni dvignil svoj meč. Rekel mi je, da si lahko zaželim karkoli in se bo uresničilo, če ne povem nikomur o njem in ga pustim spati.
Nekaj časa sem premišljevala, nato pa odločno rekla: »Želim si iti domov.« Naenkrat se je okoli mene pojavil dim in ko je izginil, sem bila na našem domačem dvorišču.
Ela Anzelc, 7. a