JAZ SEM LAN GORŠEK

 

  1. 4. 2004

Dragi dnevnik!

Prišel je trenutek, ko sem se odločil, da bom dobil prijatelja – tebe. Saj druge izbire nimam. Star sem 12 let in sem najmanj priljubljen učenec v razredu. Punce se držijo bolj zase, fantje pa me ne morejo pustiti pri miru.

Danes po šoli sem kot vedno šel domov po svoji gozdni potki. Nekaj časa sem hodil, ko sem jih zagledal tam. Bili so moji sošolci. Najbolj priljubljeni fantje na šoli. Priljubljeni pa so seveda zaradi svoje agresije in izgleda. Prišli so do mene in me začeli zbadati. Na začetku samo malo, potem pa se je razvilo v hudo zmerjanje. Pravili so mi, da nisem vreden te šole, naj grem domov k mamici, me primerjali z groznimi živalmi in zaključili z drisko. Zahtevali so še denar. Nisem vedel, kaj naj storim, zato sem jim samo rekel, da ga nimam s seboj. Tako sem se jih znebil za en dan. Ne vem, kako bo jutri. Strah me je.

  1. 4. 2004

Na pomoč!

Danes so me zmerjali že, ko sem prišel v šolo. Rešila me je ura, ampak ko sem odšel domov, me je čakal pekel. Pričakali so me na vhodu šole. Spet sem jim rekel, da nimam denarja, ampak so me pospremili do doma. Pri tem seveda niso bili prijazni. Spet so me zmerjali in spotikali, da sem večkrat močno padel. Ko smo prišli do mojega doma, so me počakali zunaj, da sem jim prinesel zajeten kupček drobiža. Komaj sem zadrževal solze. Moja starša sta bila še v službi. Imam tudi brata, ampak ne živi več tukaj. Za danes so bili zadovoljni. Ne vem, ali bodo zdaj dali mir ali pa bodo zahtevali še več.

  1. 4. 2004

Danes je sobota. To pomeni dva dni oddiha od mojih groznih sošolcev. Doma nisem nič povedal. Ne upam si. Kaj bi rekla mama in ata? Kaj bi storili fantje, ko bi izvedeli, da sem povedal? Raje zaupam tebi. Zdaj sva prijatelja in ti lahko.

  1. 4. 2004

Spet ista zgodba. Še hujša, če smo natančni. Zdaj fantje vedo, da imajo moč. Ko sem jim dal denar, so začutili, da si lahko prilastijo vse. Zlasti z nasiljem. Jaz sem samo eden, zato boj ni pravičen. Očitno bodo oni zdaj moja vsakodnevna družba, ki si je nikakor ne želim. Ampak če bi hotel, da se to konča, bi moral komu povedati. Ne upam si. Zagrozili so mi, da se bodo zgodile grozne stvari, če povem. Verjamem jim. Spet sem jim dal denar. Danes so zahtevali že več.

  1. 4. 2004

V šolo sem prišel z veliko modrico na obrazu. Učitelj me je povprašal o tem, ampak sem rekel, da sem samo padel. Ni bil najbolj navdušen nad odgovorom, ampak mi je verjel. Vsaj rekel je tako. Danes sem šel v šolsko knjižnico, ker nisem želel srečati fantov, ampak so me vseeno počakali. Dobil sem še hujše batine v trebuh kot poprej, malo na čelo in v hrbet. Ker sem zelo suh, mi očitno hitro pride kaj do živega. Verjetno sem padel v nezavest.

  1. 4. 2004

Zbudil sem se v bolniški postelji in počutil sem se varnega. Zraven sebe sem zagledal mamo, ata in svojega učitelja. Bil sem omotičen in videl sem megleno. Ko sem dokončno prišel k sebi, mi je učitelj povedal, da je včeraj videl, kaj se je zgodilo in da je že imel razgovor s fanti. En mesec pripora so jim dodelili in vrniti mi morajo ves denar, ki so ga izsilili. Z mamo in atom smo se zmenili, da jima bom odslej vedno po pravici povedal, kaj se dogaja.

  1. 5. 2004

Fantje so se mi opravičili. Zdelo se mi je zelo iskreno, ampak ne vem natančno. Ne glede na opravičilo pa so me starši vseeno premestili na drugo šolo. Je v bližnjem mestecu. Ni zelo daleč. Všeč mi je. Tam so me lepo sprejeli in takoj sem našel prijatelje. Tebe pa, dragi dnevnik, seveda nikoli ne bom pozabil. Vedno boš moj prvi prijatelj. Obljubim ti, da bom še vedno pisal vsak dan. Razlika bo le, da bo dan vsakič lepši.

 

 

Ema Zdovc, 8. a