Lepa si, Slovenija!
Od gora tja do morja
lepote tvoje vabijo,
jih pesniki opevajo.
Vsi, ki tukaj smo doma,
ponosni smo,
da naša si, Slovenija.
Ponosni smo na gore, reke,
ponosni, da v gozdu še vedno rastejo smreke,
ponosni smo na travnike zelene
in na kozolce, ki krasijo njive pokošene.
Narava lepa ti je dana,
naj ostane še naprej obvarovana.
Mi pa ohranimo tvoje sadove
za vse prihodnje rodove.
Eva Jelinčič, 7. A
Slovenija nima veliko ljudi,
povsod pa po potici lepo diši.
Je taka kot kura,
a vnjej vse teče kot ura.
Veselje vsepovsod
in smeha poln sod.
Lepo pač živimo,
ker se radi veselimo.
To je naša lepa dežela,
polna smeha kot nobena.
Bojan Bogunovič, 7. A
Neke noči so zvezde na nebu
imele razpravo.
“Katera dežela pod nami
najlepša je?”
Pa oglasi se Severnica:
“To bo Afrika gotovo!”
Oporeka ji Danica:
“Sahara pusta vse odbija,
malo nižje v pragozdu
pa kraljestvo je zveri.”
Potlej tretja pametuje,
najbolj drobna izmed vseh.
Njej so všeč pingvinčki mali,
severni in južni pol.
Pa spet prav ni,
to se ve,
mraz in sneg sta tam doma,
neprijazen led povsod,
kamor seže ti oko.
Prečešejo nam zvezde
že skoraj vse države,
potlej pride na obisk
boter Mesec, okrogel stric.
Vprašajo ga zvezde jasne,
kaj meni o državah on,
saj vsako noč nad njimi plava.
Katera zanj najlepša je?
Pa jim takoj odgovori:
“To je majcena dežela
med gorami in morjem,
vsa zelena in cvetoča –
Slovenija je nje ime.”
Zvezde niso je poznale,
želele izvedeti so več,
sitno so izpraševale:
“Boter Mesec, daj povej…”
“Ljudje v Sloveniji so dobri,
drug drugemu roko dajo,
pomagajo si, ko je sila,
potlej pa vsi zaplešejo.
Državica je mlada
in svet zanjo še ne ve,
a iz leta v leto bolj je znana,
v njej turizem širi se.
Alpe, Bled in Bohinj
že razkrivajo sijaj,
lesk prodre v kraške jame
in čez panonske nam nižave,
vse do Kolpe
in dolenjskih gričev,
kjer so trte polne,
njih vince ozdravi tudi bolne.
O, sestrice, verjemite mi:
SLOVENIJI NA ŠIRNEM SVETU PARA NI!”
Veronika Godeša, 7. A