Dogodek, ki ga bom opisala, se je zgodil točno en dan, preden sem napisala ta spis. Res mi je pognal kri po žilah.
Bil je večer in bila sem doma. Spomnila sem se, da imam še nalogo iz slovenščine, napisati moram spis. Spis bi že znala napisati, a kaj naj napišem na temo ‘Srce mi je padlo v hlače’? Bila sem popolnoma brez idej, zato sem šla v dnevno sobo in upala, da imata ati in mami kakšno idejo več kot jaz. Sicer je bilo nekaj dobrih idej, a nobena se mi ni zdela nekaj posebnega. Potem pa sva se skupaj z atijem domislila super dogodka, ki ga ne bom nikoli pozabila. Vesela, da sem končno našla dogodek, ki bo zanimiv, sem odšla v sobo. Ker je bilo že temno, sem hotela prižgati luč. A nisem začutila stikala, temveč nekaj drugačnega, čudnega. Naenkrat pa se stvar premakne. Hitro odmaknem roko in srce mi začne hitreje biti. Kaj je to? Nenadoma pa stvar skoči in pristane pred mano. Tako sem se prestrašila, da sem hitro odskočila (mislim, da bi s takim skokom zmagala še na olimpijskih igrah!). Nato pogledam in v senci zagledam – brata! Tako se je krohotal, da mi je šel že na živce, kajti nisem in še vedno ne razumem, kako me je lahko tako prestrašil. Hotela sem ga spotakniti, a sem ga pri tem opraskala do krvi. Seveda se je vse dobro končalo.
Mislim, da se je iz tega dogodka več naučil moj brat kot pa jaz. Ugotovil je, da kadar imam dolge nohte, je bolje, da me ne izziva, če noče nekega dne postati invalid. Je pa tudi ena dobra stran tega, da me je prestrašil – dobila sem idejo za nov, še boljši spis. In res sem ga napisala.
Lara Istenič, 7. b