Nekega lepega pomladnega dne se je starec sprehajal ob reki in se spominjal svojih mladih dni, ki jih je preživel ob obrežju reke. Najprej se je spominjal svoje mame in njenih prijateljic, ki so na bregu skupaj prale perilo in se pogovarjale. Nato se je spomnil svojih prijateljev in iger, ki so se jih igrali ob reki. Misli so mu odtavale do svojega prvega dekleta, s katero sta se tukaj skupaj sprehajala. Največ pa mu je pomenil čas, ki ga je s svojo družino najraje preživljal ob reki. Najbolj živo se je spominjal svojih otrok, ki so veselo vreščali in čofotali v takrat še čisti reki.
Za trenutek se je namrščil in pomislil, da se zdaj nihče več ne sprehaja ob reki, saj je zelo onesnažena. Počutil se je samega in postal je žalosten, saj je pomislil, da njegovi vnuki ne bodo mogli uživati vseh dobrin, ki jih lahko nudi reka. A kljub vsemu je še upal, da ljudje lahko skupaj najdemo rešitev. Zavedal pa se je, da moramo vsi prispevati svoj del za ohranitev čiste vode in narave nasploh.
Kaja Škrab, 9. a