Prejšnji teden, natančneje v soboto zgodaj zjutraj, se je pričelo naše potovanje na Švedsko. Okoli pete ure zjutraj smo se začeli poslavljati od naših staršev. Nismo pretirano jokali, saj so naši starši že navajeni, da gremo enkrat letno na enotedenske počitnice v šolo v naravi. Toda tokrat smo, za razliko od prejšnjih let, potovali izven meja Slovenije, na sever, natančneje na Švedsko.
Po zadnjih navodilih in pregledih prtljage smo končno odpotovali. Najprej smo se približno štiri ure peljali do letališča v Trevisu. Kljub zgodnji jutranji uri je bilo v Italiji že sončno in tudi na letališču je bilo že precej živahno. Po zadnji letališki kontroli in vkrcavanju na letalo smo končno pričeli dvourni polet v Stockholm.
Ko smo pristali, smo že vsi nemirno komaj čakali, da srečamo svoje vrstnike iz Norrtälja. Do tja smo se vozili še dobri dve uri in ko smo končno zagledali znak za Norrtälje, smo bili vsi zelo veseli, a vseeno malce živčni, saj smo vedeli, da bomo prvič spoznali svoje prijatelje, s katerimi smo se pred tem poznali le preko računalniškega ekrana. Čakali so nas pred njihovo šolo in vse dokler se avtobus ni odpeljal, smo se skrivali za njim, saj nas je bilo malce strah. Ko smo se pa končno spoznali z njimi in ko smo prišli do spoznanja, da so nam zelo podobni, nas je ves strah minil in naša izmenjava se je lahko pričela.
Stanovali smo po celotnem Norrtälju, ki je skoraj tako veliko kot naša Ljubljana. Nekateri pa smo celo živeli na podeželju v kraju, ki je kar malce spominjal na Rakek. Po dolgi vožnji smo se končno nastanili pri družinah, ki so nas sprejele z največjim veseljem.
Drugi dan smo imeli ogled mesta, ki je po mnenju tamkajšnjih prebivalcev zelo majhno, a v naših očeh zelo veliko. Po naporni hoji smo imeli možnost kopanja, ki pa je nekateri žal nismo izkoristili. Spekli so nam tudi hrenovke, ki so imele po našem mnenju čisto drugačen okus kot slovenske. Medtem ko so se nekateri še naprej sprehajali, smo šle Anja Štefančič, Katja Zupančič in jaz z gostiteljevo družino na ladjo, ki nas je popeljala na finski otok. Ko smo se vozili po Baltskem morju, smo videle veliko otočkov različnih velikosti in oblik. To je bila zagotovo nepozabna dogodivščina.
Tretji dan smo obiskali glavno mesto Stockholm. Ta dan sem se prvič peljala z dvonadstropnim avtobusom in podzemno železnico. Videli smo veliko različnih znamenitosti, tudi kraljevo palačo. Po vrnitvi smo v šoli na večerji lahko pokusili zagotovo najbolj znano švedsko jed – mesne kroglice, ki jih Švedi jedo z različnimi prilogami, med drugim tudi z brusnično marmelado. Po dobri večerji smo za šolo imeli primerjanje moči v vleki vrvi. S tem smo tudi hoteli preveriti, katera država je močnejša. Prvič je zmagala Slovenija, drugič pa Švedska, tako da nekako nismo mogli določiti, katera država je močnejša. Potem smo končno šli na svoje začasne domove in počasi smo se začeli zavedati, da je to naša predzadnja noč na Švedskem.
Četrti dan smo šli na podeželje in obiskali Baltsko morje, ki je bilo kar mrzlo, vendar so se nekateri izmed nas vseeno šli kopat in po njihovem mnenju je bilo zelo zanimivo. Potem smo še veliko hodili, tudi plezali po skalah in nekateri smo tudi doživeli bližnje srečanje s tlemi. Četrti dan je hitro minil, doma smo vsi začeli pakirati in se poslavljati od družin, pri katerih smo zagotovo preživeli najboljši teden svojega življenja, ki ga ne bomo nikoli pozabili.
Peti dan je bil najbolj žalosten izmed vseh, saj smo vsi vedeli, da nikoli več ne bomo živeli pri teh družinah, se družili z istimi prijatelji ali šli na iste dogodivščine. Zadnji dan smo se slovenski učenci preizkusili v izgovarjanju švedščine, medtem ko so si naši prijatelji lomili jezike s slovenščino. Po zgodnjem kosilu smo odšli. Ob poslavljanju smo bili vsi žalostni in morda smo vsi, tudi fantje, potočili kakšno solzico. Pot nazaj je bila zelo hitra in domov smo se z mnogimi vtisi in spomini vrnili točno ob osmih.
Nikoli ne bom pozabila vsega, kar se je zgodilo na tej izmenjavi in nikoli ne bom pozabila svojih novih prijateljev ter švedskih besed, ki smo jih naučili. Kljub dvema poškodbama Lare in Viline, se bomo vsi spominjali Švedske z najlepšimi mislimi. Kaj pa vem, morda jo bom pa čez nekaj let ponovno obiskala.
Breda Hribernik, 9.a