Kako žalostna sem bila tistega dne, ve le tetka Marta, starejša gospa, ki živi v stanovanju nad našim. Jokala in hlipala sem in ji jecljajoč pripovedovala, da letos ne bomo odšli na počitnice. Prav nikamor ne bomo odšli – ne na morje ne v hribe, v tuje daljne kraje, ki so mi tako pri srcu, pa sploh ne. Mami in ati sta vse prihranke namenila za nakup novega avtomobila – ki se ga sicer veselim – toda ne na račun počitnic!
Tetka Marta je dolgo molčala. Božala me je po skuštranih laseh in pustila času, da sem se pomirila. Potem je globoko zajela sapo, me prijela za roko in resno dejala:
»Veronika, verjemi, letos boš potovala največ. Prepotovala boš kraje, o katerih sedaj sploh ne veš, da obstajajo; spoznala boš najrazličnejše ljudi, njihovo vero, kulturo, način življenja … Vsak dan boš bogatejša in srečnejša in kar je najlepše – nikoli ne boš sama in zdolgočasena.«
Nato je utihnila, njena roka pa je še božala moje lase. Ničesar je nisem razumela, vendar sem iz njenih toplih besed vedela, da se ne norčuje in ji zato verjela.
Čez čas je tiho vstala. Prijela me je za roko in me odpeljala do velike omare. Z očmi je zaobjela knjige v njej in rekla:
»Tu je opisan ves svet, njega lepote, ljudje, živali … Kam bi rada najprej odšla? Naj pogledam v središče Zemlje, na Luno, med Indijance …?«
Bila sem tiho in le zmedeno sem zrla vanjo. Povabila me je, naj se dotaknem knjig in jih začutim. S prsti sem drsela preko njih: velike, majhne, debele, drobne, gladke, hrapave, celo tople in hladne so bile.
Tetka Marta mi je podala knjigo Julesa Verna 20.000 milj pod morjem.
Še vedno potrta sem se poslovila. A knjigo sem vseeno prebrala – in všeč mi je bila. Pa še kako! Čez nekaj dni sem bila spet pri Marti in posodila mi je novo zgodbo in kasneje še in še in …
Vsa radostna sem prihajala k tetki, pogovarjali sva se o prebranih knjigah in resnično uživali.
Zgodilo pa se je proti koncu počitnic, da sem vrnila knjigo, želeč novo; tetka pa je le brskala po policah in zmajevala z glavo. Na moje začudene poglede je le žalostno zavzdihnila in nemočno rekla:
»Vse si že prebrala. Več knjig nimam.«
Sledila je mučna tišina, a le za hip, saj sem se spomnila na knjižnico. Ta ima tisočkrat toliko knjig kot moja draga soseda. Tam si bom sposojala knjige in z njimi potovala v še neodkrite kraje fantazije. Brala jih bom tudi tetki Marti, saj sama že slabo vidi in tudi moja družba ji zelo polepša stare dni.
S sosedo sva tako komaj čakali na september, saj se skupaj s šolo odpre tudi mala knjižnica.
Uresničujeva moj načrt in prek knjig potujeva daleč, daleč. Včasih se znajdeva v pravljici – med palčki in vilami, se bojujeva z zmaji in s čarovnicami, spet drugič odkrivava mrzle kraje Rusije in žgoče pustinje Sahare … Jokava ali pa se smejeva, bereva z naježenimi lasmi ali pa nama ob zaljubljeni zgodbi srček hitreje bije.
Nič mi ni jasno, a vem, da v knjigah resnično uživam – in knjižnica jih je polna. Tam vsakič
najdem knjigo zase in vedno me popelje v novo čarobno mesto.
Veronika Godeša, 8. a