VERJAMEM
Nisem slepa.
Ne, tudi gluha nisem.
Samo ne verjamem.
Ne verjamem, da obstajajo glasovi,
ne verjamem, da kaj lahko me zmoti.
In takrat kličem,
čeprav prikrito,
na pomoč.
Da prideš k meni,
da privijem se k tebi.
Da začutim tvoj dotik,
da pogled nate vzame mi dih.
In tisti trenutek se zavem,
da vse še ni izgubljeno,
da ti kljub vsemu zame ni vseeno.
Takrat verjamem.
Verjamem,
da lesk v tvojih očeh ni le privid,
da zaklad najin vedno ostal bo skrit.
Zaklad – tisti, ki na koncu mavrice ždi,
tisti, o katerem veter govori.
Da zaklad sploh ne obstaja – pravijo.
Da ga nihče še ni našel – povedo.
Ampak je tam nekje,
globoko v meni –
to je – želja, upanje.
Nina Cvetko, 8. a
VERJAMEM
Verjamem –
ko bo lažje lagati,
bom raje govorila resnico.
Verjamem –
ko bo lažje biti sebična,
bom raje delila z drugimi.
Verjamem –
ko bo lažje prejemati,
bom raje dajala.
Verjamem –
ko bo lažje nekoga obrekovati,
bom raje molčala.
Verjamem –
da bom izbrala pravo,
pa čeprav težjo pot.
Katarina Hren, 8. b
VERJAMEM
Kdo je ustvaril Zemljo in nebo?
Nekateri pravijo pok,
drugi trdijo, da Bog.
Kdo je ustvaril zvezde?
Zvezde, ki nam sijejo
in nam pot usmerjajo.
Kdo?
Verjamem v pravico in svobodo,
da sami določamo svojo usodo.
Verjameš?
Verjameš, da si na svetu,
da svoje prednosti in znanje uporabiš,
da ubogim in nevednim pomagaš?
Verjameš?
Verjameš v dobro,
v prijateljstvo in srečo
ali v sovraštvo in nesrečo?
Čeprav je na svetu več gorja kot radosti,
več nesreče kot sreče,
ne obupaj – verjemi.
Verjemi,
saj imaš naravo, morje in oblake
in zasanjaš se lahko v višave.
In tega ti nihče ne vzame.
Zdaj verjameš?
Sara Vuzem, 8. a