V preteklem tednu smo doživeli marsikaj. Ko smo v soboto spremljali smučarske skoke, je po skoku Roberta Kranjca kar naenkrat zmanjkalo elektrike. Poiskali smo vse sveče ter menili, da bomo zelo kmalu dobili elektriko nazaj. Zjutraj je bilo še huje. Poleg tega, da smo še vedno bili brez elektrike, nam je zmanjkalo še vode. Nam, otrokom, se je zdelo vse to zanimivo, saj smo topili led v loncih. Oče je izvedel, da so sosedje dobili agregat, zato smo jih prosili, če lahko priklopimo le peč, da nam bo toplo. Seveda so dovolili in po treh urah je bilo na en agregat priključenih že deset peči iz desetih hiš. Pozneje je sosedov brat, ki živi v Ljubljani, prinesel vodo, kruh ter ostale osnovne potrebščine. Povedal je, da v Ljubljani sploh ne vedo, kaj se pri nas dogaja.
Okrog štirih popoldne sem se pošteno prestrašila. Pri sosedovih se je z oreha odlomila velika veja in padla na tla ter skoraj ubila soseda. Zelo je počilo. Nekaj vaških mož je kasneje izruvalo oreh, saj je bil še vedno nevaren. Kmalu po tem nam je soseda sporočila, da je slišala po radiu, da pouka v ponedeljek ne bo.
Ves teden sta tudi starša ostala doma, saj je bilo prenevarno, da bi šla v službo. Čeprav smo bili brez elektrike, kar je pomenilo, da smo bili brez interneta in televizije, smo se imeli zelo lepo. Cele dneve smo preživeli ob družabnih igrah. Moja mama je menila, da se še nikoli nismo toliko družili. Najbolj mi je bilo všeč, ko sem v sredo odšla k stari mami, kjer sva skupaj gledali stare slike. Veliko mi je pripovedovala o svojem življenju v mladih letih. Pokazala mi je tudi obroč, ki ga je nosila na svoji poroki.
V četrtek se je zelo hitro razširila novica, da bo na OŠ Rakek v petek potekal pouk. Nismo bili preveč navdušeni, vendar smo se veselili srečanja s sošolci. V petek ni bilo ravno toplo v našem razredu. Imeli smo poseben način pouka. Vsi smo bili v svojih matičnih učilnicah in so se menjavale le učiteljice.
V soboto se je otoplilo in stopila se je večina snega in ledu. Vendar je bil to hkrati najbolj nevaren dan v tednu, saj so drevesa še kar padala. Kljub temu, da nam zdaj grozijo še poplave, mislim, da je najhujše za nami. Elektrike še vedno nimamo, vendar se pa veliko družimo.
Polona Jernejčič, 9. A
Zadnji teden je bil za nas zelo zanimiv in malo tudi naporen. Zaradi žleda cel teden ni bilo elektrike. Nismo bili pripravljeni na kaj takega. Prvi večer si nikoli ne bi mislili, da bomo tako dolgo v temi.
Mi imamo kar veliko srečo, imamo kamin in je vsaj osrednji prostor zelo ogret. Drugih prostorov niti nismo toliko uporabljali, ponoči pa smo bili tako ali tako zaviti v tople odeje. Prav tako imamo srečo, da hodimo kampirat in imamo prenosni plinski štedilnik. Vendar pa nam je v četrtek zmanjkalo plina. Prvi večer, še preden smo s podstrešja privlekli štedilnik, smo si čaj skuhali kar na svečkah. Malo dlje je trajalo, vendar nam je uspelo. Nam pomanjkanje elektrike še ni bil tak problem, težje smo shajali, ko ni bilo vode. Še sreča, da jo je zunaj toliko, da smo si stalili sneg in imeli vodo vsaj za splakovanje stranišča.
V naši družini smo zelo povezani in ob vsaki ponujeni priložnosti odigramo kakšno namizno igro. Zdaj smo se jih igrali še več, skoraj vse, ki jih imamo, in teh ni malo.
Najbolj pa me je bolelo srce, ko sem pogledala ven. Zelo grozno je bilo gledati in poslušati padanje nemočnih dreves. Zunaj je bilo pravo opustošenje.
Vendar je vsaka stvar za nekaj dobra. Ljudje se v takih stiskah zelo povežejo. Pogovarjaš se s prav vsakim, ki ga srečaš. Prav tako smo sedaj spoznali, kako smo odvisni od elektrike. Mislim, da bi večkrat moralo tako zmanjkati elektrike. Vendar pa imamo zdaj vseeno počasi že dovolj in bi se radi spet vrnili na stare tire, z elektriko.
Anja Zdovc, 9. A
V petek, 31. januarja, smo bili zvečer kar šest ur brez elektrike. Ni nam bilo hudega, le dolgčas nas je napadel. K meni je prišla prespat moja sestrična Nika. Prav nič se nisva dolgočasili, saj sva si imeli veliko povedati. Nika je dijakinja Gimnazije Poljane, zato se veliko časa uči in dela naloge. Poslušali sva ansambel Lojzeta Slaka, Siddharto in Čuke. Imeli sva se lepo. Malo pred 23. uro sva šli spat, ko pa sem ugotovila, da elektrika spet dela, sva bili zelo zadovoljni.
Naslednji dan smo elektriko spet imeli, vendar ne za dolgo. K meni so prišle sošolke Anja, Polona in Nika. Skupaj smo naredile nalogo za glasbo. Pri meni so bile dobri dve uri. Že vmes je elektrike nekajkrat zmanjkalo, ko pa so odšle, nikakor ni več hotela priti nazaj. Od dolgčasa je sestrična še v soboto prišla k meni. Tudi takrat smo se imeli lepo vsi trije, saj se nama je pridružil še moj mlajši brat Bor. Tega dne zvečer, okoli 20. ure, se nam je podrl prelep bor pred hišo in to na kabel za internet. Oboje je vzel vrag, to pa ni bila edina poškodovana stvar okoli naše hiše: naše jablane je v nedeljo do konca podrl žled, ki je posledica slabih vremenskih razmer. Večina ostalih dreves okoli hiše in tudi drugje je bilo podrtih. Na njih se je nabralo pet centimetrov ledu in jih pokončalo.
V nedeljo zvečer nas je že pošteno zeblo, saj radiatorji ne delajo brez elektrike. Ob svečkah smo na mojem telefonu poslušali radio, a so nas novice zelo potrle. Ugotovili smo, da se žled ni nabiral le na vejah, temveč tudi na daljnovodih in ostali električni napeljavi, ki se je po dveh dneh vdala in se pod težo žleda zrušila na tla. Šele takrat smo se zavedli, kako pomembno je, da pridemo do agregata.
V ponedeljek smo se odpravili v Ljubljano, da bi nakupili sveče in baterije, ki nam jih je počasi zmanjkovalo. Oči je od sodelavca iz Prekmurja dobil agregat, s pomočjo katerega se grejemo in vzdržujemo zamrzovalnike še danes. Vsi smo bili zelo veseli, saj nas je že pošteno zeblo. Na poti domov smo se ustavili še pri babici, kjer smo napolnili računalnike, telefone, tablične računalnike in električne zobne krtačke.
Naslednje dni se ni zgodilo nič nenavadnega. Vsak večer smo cela družina, tudi maček in zajčica, sedeli v dnevni sobi in se pogovarjali o veliko rečeh. Na radiu so bile vsak dan slabše novice. Vsak dan se je podrlo še več dreves, prav tako pa je bilo brez elektrike več ljudi in gospodinjstev.
V sredo dopoldne sem bila na krajšem sprehodu do šole, da bi videla, kdaj se bo spet odprla, a videla sem veliko več. Drevesa, ki so stala že mnogo let, so bila podrta. Drevesa, pod katerimi sem se igrala kot otrok, so bila uničena. Pri srcu me je stisnilo.
Na šolskih vratih ni pisalo nič takega, česar še nismo vedeli – pisalo je le, da je šola do nadaljnjega zaprta in da naj se obrnemo na radio in gasilce, ki so imeli polne roke dela z odstranjevanjem drevja s cest in popravljanjem daljnovodov. Ker gasilcev ni bilo dovolj, so nam na pomoč priskočili še člani civilne zaščite, slovenski vojaki, celo avstrijski gasilci, vsem pa smo bili zelo hvaležni.
V četrtek sem jaz obiskala svojo sestrično, ki živi v novem naselju. Na srečo njim ni bilo treba kupiti agregata, saj je celotno naselje dobilo enega močnejšega. Na žalost pa so ljudje takoj, ko so dobili elektriko, prižgali stroje, naprave, aparate, agregat pa vsega tega ni zmogel poganjati. Od takrat naprej so lahko imeli prižganih le nekaj luči, ogrevanje, računalnike in internet. Pri sestrični sem se takoj priklopila na internet, saj sem se nujno hotela pogovoriti s Sago, eno od Švedinj, ki so prišle lanskega septembra na obisk.
Odšla sem domov, kjer sem od babice izvedela, da bo v petek pouk, zato sem takoj naredila vso domačo nalogo in se učila za preizkus iz slovenščine, ki naj bi ga pisali že v ponedeljek. Celo noč skoraj nisem zatisnila oči, ko pa me je budilka zbudila, sem se le s težavo oblekla in počesala v temi.
V soboto sva se z mamico spet odpravili k babici, da bi oprali umazana oblačila. Na avtocesti sva se zelo razveselili avstrijskih gasilcev, ki so nam prihiteli na pomoč.
Danes je naš deseti dan brez elektrike. Vsi smo se navadili na sveče, brez katerih je po 18. uri zvečer temno kot v rogu, hkrati pa napeto čakamo, ali bo elektrika, tako kot obljubljajo, res prišla danes. Bodimo optimistični!
Taja Tomšič, 9. A
V soboto popoldne je zmanjkalo elektrike, zato smo se sestre odločile, da bomo spale v dnevni sobi. Očka je še bolj zakuril krušno peč, Eva, Zala in jaz smo v dnevno sobo prinesle vsaka svojo vzmetnico in si pripravile ležišča.
Zjutraj smo se zbudili in ugotovili, da je zmanjkalo vode, zato sta imela mami in oči velik problem, saj si nista mogla skuhati kave. Z očkom sva odšla na vrt po led in sneg. Ravno ko smo ga stopili, je pritekla voda. Hitro smo jo natočili v posode za primer, če bi jo spet zmanjkalo. Ker imamo štedilnik na elektriko, si pri kuhanju pomagamo z gorilniki za kampiranje.
Po nekaj dneh so se spalnice preveč ohladile, zato sta se v dnevno sobo preselila tudi mami in oči. Sedaj živimo kot v starih časih, svetimo si s svečami, kruh pečemo v krušni peči, vsi spimo v eni sobi, ob večerih igramo družabne igre. Pri tem pa vsi zelo uživamo.
Kljub vsemu upam, da bo elektrika kmalu prišla in bo pod balkonom nehal brneti agregat, ki poganja hladilnike in zamrzovalne skrinje.
Neža Jelinčič, 6. B
Prejšnji petek sem se vrnila iz šole v naravi z Rogle. Po celi Sloveniji je močno snežilo in kmalu zatem, ko sem prišla domov, je zardi velike količine snega in žleda zmanjkalo elektrike.
V soboto zjutraj smo bili tudi brez vode, zato smo jo stopili iz ledenih sveč. Brez vode smo bili dva dni, elektrike pa nimamo že ves teden. Kuhamo na plinskem štedilniku, ki ga sicer uporabljamo na morju. V soboto in nedeljo je bilo toliko žleda, da se je večina dreves pod težo ledu polomila. V nedeljo so bile zato ceste slabo prevozne.
Vendar se imamo kljub temu lepo. Večino časa smo v stanovanju, kjer nam je prijetno, saj imamo peč na drva. Čez dan sestavljamo lego kocke in beremo, zvečer pa ob svečah igramo razne družabne igre.
V ponedeljek smo po dveh dneh končno dobili vodo. Ker elektrike še vedno ni bilo, smo šli k teti v Ilirsko Bistrico po agregat. Doma smo ga namestili in ga uporabljamo za hlajenje zamrzovalnih omar in uporabo luči v dnevni sobi. Televizija in računalnik ne delujeta, a je tudi brez tega čisto v redu. V četrtek popoldne smo odšli brat, sestrica, mami in jaz k babici v Ilirsko Bistrico. Ati ni mogel z nami, ker je imel delo, saj že ves ta čas skrbi za delovanje mobilnega omrežja. V Ilirski Bistrici so imeli elektriko, zato smo tam v pralnem stroju oprali oblačila.
Zvečer smo se vrnili domov, v petek pa spet odšli v šolo. Tudi če bomo še dalj časa brez elektrike, nam je čisto lepo.
Lara Istenič, 6. B
Ko sem se v soboto zjutraj po napornem petku zbudil, je bilo bolj hladno kot navadno. Vstal sem in bratec mi je ves razigran povedal, da ni elektrike. Počutil sem se drugače, vendar mi ni bilo težko.
Spravil sem se delati domačo nalogo, hotel sem iti k sosedu po kataloge za gospodinjstvo, ko pa sem stekel ven, sem okusil mraz in led, ki se je kakor morje prelival pod mano. Komaj sem prehodil deset metrov, ne da bi padel.
Moja mama se je odločila, da naslednji dan ne gre v Ljubljano v službo, ker so bile razmere na avtocesti zelo težke.
Doma smo imeli srečo, da nas ni zeblo zaradi manjše peči, ki je kar dobro grela. Svetili smo si s svečami, njihova svetloba nas je spodbujala k družabnim igram. S starejšim in mlajšim bratom smo se lotili zlaganja sestavljanke z deset tisoč koščki.
Vedno, ko sem se ozrl skozi okno, sem opazil v gozdu kakšno novo vrzel, drevesa so imela polomljene veje. Bilo je grozno in gozd si še dolgo ne bo opomogel.
Tako sem preživljal dneve brez elektrike, a k sreči nismo imeli večjih težav. Tokrat sem opazil, koliko stvari imam, s katerimi se lahko zabavam.
Vitan Logar, 6. B