Bilo je sredi avgusta in sonce je močno pripekalo na zemljo. Moj prijatelj Mark in jaz sva ležala v senci in stokala zaradi vročine.

»Ko bi le imela nekaj, kar bi naju ohladilo,« je tiho in pridušeno rekel Mark.

»Lahko naredim limonado,« sem mu leno odvrnil in stekel v hišo. Pogledal sem v hladilnik in opazil limone. Vendar to niso bile običajne limone, imele so drugačen olupek, rumen z rjavimi kolobarji. Spominjale so me na bolnika s kugo. Vseeno sem jih vzel, naredil limonado in jo nesel Marku. Oba sva jo popila in že sva začela izginjati. Moje telo je počasi izgubljalo barvo.

»Kaj je to?« je zakričal Mark, ki je skakal po vrtu in se otepal.

Preveč me je bilo strah, da bi mu odgovoril. Čez nekaj minut sva bila oba nevidna, no, vsaj sebe nisva videla. Panično sem začel hiteti k mami.

»Mami!« je bilo vse, kar sem lahko rekel, ko sem vstopil v sobo.

»Aaaa!« je zavreščala.

»Kdo je to?« se je drla.

»Jaz, Vitan, neviden sem,« sem ji rekel.

»To ni mogoče,« je tokrat že bolj pomirjeno odvrnila mami.

»Z Markom sva spila limonado iz čudnih limon,« sem ji prestrašeno namignil.

»Aaha, to vse razloži. Spiti morata le navadno limonado in vse bo v redu,« mi je rekla mami in skočila delat novo limonado. Medtem mi je stopila na prst in zakričal sem: »Hej, pazi!«

Limonada je bila kmalu pripravljena in poklical sem Marka, ki se je tresel v kotu. Popila sva jo in bila spet vidna. Še vedno sem bil v šoku, saj nisi vsak dan neviden.

»Mama, kako si vedela, da potrebujeva limonado?« sem jo radovedno vprašal.

»Razumel boš, ko boš odrasel,« mi je važno rekla.

»Komaj čakam, da bom velik,« sem neučakano pisnil.

In zdaj še vedno čakam.

Vitan Logar, 6. b