Rožica Nebo
Rožica na okenski polici, osamljena. Nebo joče, žalostno je.
Rožice ji dajte, da se lahko bo pogovarjala. Na drevesnih listih sive solzice,
Samo sivo nebo gleda in razmišlja: ko padejo, nežno zvenijo.
»Le kdaj bom ovenela?« Tia
Tia
Letni časi Požar
Ko pride jesen, Vse drevje joka in drhti,
vse razpada kako hitro se iskri.
in čaka zimo, Kakšna grozna stvar,
da to z belo odejo prekrije to seveda je požar!
in skrije čudo narave. Luka
Karmen
Veter Mavrica
Veter teče sem ter tja Mavrica razteza
okoli morja in gora. svoje barvne trakove
Gore se mu smejijo od zelene do rumene
in glave si bistrijo. od rdeče do – sreče!
Adrijana Jelena
Sivi oblaki Moje sonce
Sivi oblaki so spustili se na zemljo, Sonce z neba se mi smeje,
z neba me gledajo. prav toplo me pogreje.
Le kdaj bodo odšli, ti oblaki nagajivi, Jaz zrem vanj, ono zre vame,
in velik nasmešek na obraz mi naslikali? Skupaj leživa objeta čez rame.
Zala Zala
Jesensko listje Sneg
Jesenski listi so odšli z drevesa. Nebo joče ledene solze,
Zdaj skupaj z vetrom hodijo po svetu. na travniku bela preproga je,
Lina otroci že sankajo se.
Marjeta
Potres
Zemlja je jezna,
svet ruši se kot kamenje,
svet umira,
svet se v temno vesolje zagrinja.
Lara F.