Smreka in lipa
Na jesen se je smreka posmehovala lipi, ki je izgubila liste in ostala gola. Lipa pa ji pravi: »Moji listi so široki in veliki ter delajo poleti prijetno senco, kamor lahko sede utrujen obiskovalec, da se ohladi in spočije. Zdaj pa je od dne do dne hladneje in potniku ni treba več iskati sence. Glej, listi bi mi bili zdaj odveč, zato so odpadli. Tvoji vedno zeleni listi pa človeku ne koristijo ne pozimi ne poleti, ker so ozki, da ne delajo sence, v kateri bi se lahko odpočil truden obiskovalec.«
Smreka je na to osramočeno molčala.
Nauk: Ne norčuj se iz drugih.
Tjaša Milovanović, 7. b
Lisica in hrošč
Nekoč je lisica povabila jamskega hrošča, češ da naj se z njo igra skrivalnice. Prva se je skrila lisica. Jamski hrošč je ni mogel najti, saj njegove tipalke niso bile prilagojene na svetlobo. Lisica se mu je posmehovala in ga zmerjala.
Nekega dne pa jo je jamski hrošč povabil v jamo, naj se ona z njim igra skrivalnice. Prvi se je skril hrošč. Lisica pa ga nikakor ni mogla najti zaradi teme. In zdaj še vedno tava po jami in išče hrošča.
Vitan Logar, 7. b
Zaupaj, a glej komu
Domače kokoši so bile zelo zadovoljne v svojem prelepem kurniku. Dobro so se razumele in bile so vedno zaupljive do vseh živali na kmetiji. Nekega dne pa je mimo prišel lisjak s culico na rami. Kokoškam se je zelo zasmilil, zato so ga povabile v svoj kurnik, kjer so ga pogostile z vso hrano, ki so jo imele, ponudile so mu tudi prenočišče, dokler si ne bi našel novega doma. Lisjak jim je bil zelo hvaležen, vsaj tako so mislile. Pridno je pomagal na kmetiji in je celo pazil na male piščančke. Kokoške so ga zelo občudovale in ga vzele za svojega. Minevali so dnevi. Nekega jutra pa so kokoši presenečeno ugotovile, da so čez noč ostale popolnoma brez vsega. Njihova lastnina je preprosto izginila, kot tudi lisjak. Kasneje so izvedele, da je lisjak s svojo tolpo to dolgo načrtoval. Kokoši so sklenile, da bodo v prihodnje bolj pozorne in ne več tako zaupljive do drugih.
Manca Opeka, 7. b
Leni lev
Pisalo se je novo leto, zato so živali poklicale leva, ki je bil njihov kralj, naj pride novim mladičkom slovesno razkazat svojo kraljevino. A lev je bil len in se mu ni dalo. Prvi dan si je rekel, da mora še prebrati časopis ter da bo šel tja jutri. Naslednji dan si je rekel, da je preutrujen in da bo šel jutri. In tako se je ponavljalo dva tedna. Ko pa je po dveh tednih le prišel, se nobena žival ni zmenila zanj. Na vse pretege se je trudil, da bi ga opazili, pa mu je žirafa zabrusila: »Lepo smo te prosili, če prideš, a si odlašal. Po dveh tednih smo se odločili, da ti nisi primeren za prestol, zato smo za kralja izbrali drugega leva!« Lev je potrt odšel domov.
Nauk: Kar lahko storiš danes, ne odlašaj na jutri.
Lara Istenič, 7. b
Požrešni pujs
Na neki kmetiji je svinja povrgla sedem prašičkov. Eden izmed njih je bil še prav posebej ljubek, pa tudi najbolj ješč. Ko je pil mleko iz maminega seska, je vse brate in sestre zrinil stran. Tudi od korita jih je podil in pojedel največ, zato je tudi najhitreje rasel. Ko so na vrsto prišle koline, pa je bil tudi prvi od vseh na vrsti za predelavo v klobase.
Nauk: Požrešnost ni lepa čednost.
Daša Žnidarič, 7. a
Kuna in kamela
Kuna se je odločila, da gre po svetu. S sabo je vzela steklenico vode ter vrečko gozdnih sadežev in žuželk. Prvi dan je hodila po džungli, a ker je bila požrešna in nepremišljena, je vodo popila in se s hrano pogostila že prvi dan. Pozabila je napolniti steklenico z vodo in priskrbeti hrano, saj si je mislila, da bo na poti že koga srečala, ki ji bo pomagal. Drugi dan je zašla v puščavo. Vode in hrane ni imela. Joj, je javkala!
Pa pride mimo kamela in reče: »Kuna, kaj delaš tukaj?«
»Oh, kamela, zašla sem pa še brez vode in hrane sem. Kaj, ko bi mi ti dala kaj piti in jesti?«
»Joj, neumnica! Jaz ti svoje vode ne morem dati, saj jo nosim s sabo v svoji grbi, pa tudi žuželk, gozdnih sadežev, ptic in glodavcev ni tukaj. Pojdi, morda najdeš koga, ki bi ti pomagal.«
Vsaka je šla svojo pot, kuna pa ni našla nikogar, ki bi ji pomagal, zato je poginila.
Nauk: Ne hodi po svetu, ne da bi se pozanimal, kam greš.
Tadeja Malc, 7. b
Riba in žaba
V ribniku je živela riba. Nekoč je mimo ribnika prišla žaba. Riba je vprašala: »Kako lahko hodiš po kopnem?«
»Saj je čisto lahko! Pridi, pojdeva skupaj naprej!«
Riba se v trenutku požene iz vode in pristane na trdem kamnu. Tam je tudi obležala. Od takrat so ribe samo še v vodi, žabe pa jih ne vabijo na kopno.
Nauk: Ne počni tega, česar ne zmoreš.
David Pivk, 7. b