Ob prebiranju knjige Zlate Filipović: Zlatin dnevnik so nastala razmišljanja naših osmošolcev o vojni, ki so jih zapisali v obliki pisma Zlati.
Rakek, 22. 4. 2015
Draga Zlata!
Sem Zala in živim v Sloveniji. Našo državo je vojna le oplazila, pa še takrat ni bilo tako hudo. Sarajevo pa so opustošili ljudje brez srca. Žal mi je, da se politiki ne morejo dogovoriti med sabo in se mešajo v življenja navadnih in povsem nemočnih ljudi. Pišem ti, ker sem prebrala tvoj dnevnik. Mislim, da je najbolj hudo to, da se odraslim in otrokom, kot si bila ti, takrat povsem spremenila prihodnost. Mislim, da si bila odlična učenka, in gotovo je bilo težko, ko je bila šola zaprta. Zdi se mi, da tega, kar si doživela ti, jaz sploh ne bi prenesla. Doma kleti nimamo, zato bi se počutila še bolj ogroženo. Vem, da vojna povzroči strašne stvari. Ljudje mislijo, da jim nihče noče pomagati, da cel svet razmišlja o beguncih kot o ljudeh od nekje tam daleč, vendar to ni res. Prepričana sem, da bi vam z veseljem pomagalo veliko ljudi. Politiki so tisti, ki lahko povzročijo gorje. Če bi bila jaz predsednica, bi se trudila, da bi se moja država na vsak način izmaknila vojni. Ampak vem, da je to utopija, nekaj idealnega, a hkrati tudi nemogočega. Kljub mojim željam bo zagotovo prišlo do 3. Svetovne vojne; če ne čez petdeset, pa čez sto petdeset let. Žal je to skoraj neizogibno. Knjigo smo brali v šoli in ves čas sem razmišljala o tem, da je pri nas med žledom zmanjkalo elektrike za deset dni in smo komaj preživeli. Vi pa elektrike, vode, plina in kurjave niste imeli ves čas – kar štiri leta! Ne predstavljam si, kako hudo je, če se ves čas, ko si v šoli, bojiš, da so uničili tvoj dom in da je lahko kdo od tvojih poškodovan. Nočem v tebi vzbujati slabih spominov. Povedala ti bom še kaj o sebi. Zelo rada potujem. S svojo družino sem bila že skoraj po vsem Evropi. Ne morem si predstavljati, da kar štiri leta ne bi mogla niti do Ljubljane. Slišala sem, da zdaj živiš na Irskem. Upam, da Sarajeva ne pogrešaš preveč. Gotovo pa mora biti grozno, da nenadoma prideš v tuj kraj, kjer nikogar ne poznaš. Irska je čudovita dežela in prav vesela sem, da ti je uspelo pobegniti iz ruševin, ki so ostale od sarajevskih hiš. Za prvomajske praznike bomo šli z družino na potovanje po Irski in na koncu se bomo ustavili še v Dublinu. Morda se kje srečava. Lahko pa mi odpišeš. Vesela bom tvojega pisma. Zlata, mislim, da si odlična pisateljica in knjiga je odlična ne glede na to, da na začetku nisi vedela, da bodo tvoj dnevnik objavili kot knjigo. Že ves čas pa se sprašujem, ali so tvoje besede kaj spremenili. Predvsem pa me zanima, če si svoj dnevnik potem kaj pogrešala. Jaz zelo rada pišem, vendar se mi vedno zdi najtežje začeti. Želim ti, da bi bila srečna in zelo uspešna.
Z najlepšimi željami,
Zala Jelinčič
Rakek, 15. 4. 2015
Draga Zlata,
pozdravljena. Sem Zala Kožman, živim v Sloveniji, stara sem 13 let in obiskujem 8. razred osnovne šole. V šoli smo pri pouku slovenščine prebrali tvojo knjigo oz. tvoj dnevnik. Zdi se mi grozno, da si morala preživeti vse to. Žal mi je tudi za vse tvoje prijatelje, ki so v vojni izgubili življenje. Ko smo brali tvoj dnevnik, se mi je zdelo vse tako nerealno in tako oddaljeno. Kot da se sploh ni dogajalo. A vendar se je in to sovražim! Sovražim vojne, saj v njih umirajo ljudje, uničujejo se družine, prijateljstva … Res se mi je zdelo grozno, ko so morali tvoji prijatelji zapustiti Sarajevo in ste se morali ločiti. A vesela sem bila, da ste lahko obdržali stike in da nihče od tvojih ni bil hudo ranjen. A veliko ljudi ni imelo te sreče. Prav grozno sem se počutila, ko sem slišala, koliko ljudi je umrlo. Bili ste brez elektrike, vode, plina… Enkrat smo imeli v našem kraju daljši izpad elektrike; večere smo preživljali ob svečah, naokrog smo hodili z baterijskimi svetilkami, ni bilo tople vode za tuširanje, nekateri celo ogrevanja niso imeli, hrano smo pripravljali na žaru … Slabo! A bili smo varni!!! Ne morem si predstavljati, kako je bilo šele vam. Ti si vse to popisala in tako lahko vsaj približno razumemo, kaj se je pri vas dogajalo v tistem času. Po glavi mi rojijo vprašanja, ki si si jih zastavljala ti: Bomo preživeli? Kje bomo dobili hrano? Kdaj bo vojne konec? Potem ko smo knjigo prebrali, nam je učiteljica povedala, da si se z družino preselila v tujino. Zanima me, kje živiš sedaj. Si se kdaj vrnila v Sarajevo? Si še kdaj videla svoje prijatelje? Sta tvoja dedek in babica odšla z vami ali sta ostala v obleganem Sarajevu? Prosim te, da mi odgovoriš, saj me res zanima, kako sedaj živiš.
Lepo te pozdravljam,
Zala Kožman
Rakek, 22. 4. 2015
Živjo, Zlata!
Moje ime je Mario. V šoli smo brali tvoj dnevnik. Zelo mi je bil všeč. Upam, da ste sedaj ti in tvoji domači v redu. Zanima me nekaj stvari. Ali si se po vojni kdaj vrnila v Sarajevo? Če bi jaz tam preživel toliko hudega, se najbrž ne bi. Verjamem, da imaš na Sarajevo grozljive spomine, a imaš tudi dobre. Spomni se, kako ste se igrali na Jahorini. Zanima me tudi, če imaš stike s svojimi nekdanjim prijatelji. Še igraš klavir? Jaz sem bil v Sarajevu že štirikrat. V Bosno gremo z družino vsako leto, saj imamo tam hišo. Moj prastric se je boril v vojni, še zdaj ima posledice. Moja mama in oče sta se med vojno z družinama preselila v Slovenijo. Tako kot je tvoj družina po vsem svetu, je tudi moja. Moji sorodniki so sedaj v Nemčiji, Srbiji, Kanadi. Včasih je težko, kajti slišimo ali vidimo se samo prek računalnika. Zato te še bolj občudujem, ker si med vojno ohranjala stike s prijatelji. Meni je zelo všeč, da si v tako težkih časih pisala dnevnik. Tako si se malo zamotila in lažje preživela. Ves planet bi se lahko kaj naučil iz te vojne. Ampak, kakor vidimo, se ni prav ničesar! Sedaj nedolžni ljudje trpijo v Siriji in drugje po svetu. Vse to se dogaja zaradi verskih in političnih razlogov. Kako nekateri ne razumejo, da vojna ni rešitev?! Ali je Cici preživela? Upam, da je. Tudi živali so bile žrtve te krute vojne. One vsaj ničesar ne razumejo. Ali pač?
Zlata, zelo te cenim in občudujem
Lep pozdrav,
Mario Cvijić
Rakek, 22. 4. 2015
Draga Zlata!
Ko sem prebiral tvoj dnevnik, sem se vživel v tvoja pričevanja. Bilo mi je tako, kot bi bil tam, na tvojem mestu in preživljal vse grozote vojne. Zavedel sem se, kako mi je lepo, da živim v svetu, v katerem ni vojn, v katerem vse teče … To pismo ti pošiljam, ker nočem, da bi se grozote vojne ponavljale in želim, da bi vsi ljudje živeli v slogi in prijateljstvu. Med branjem sem večkrat pomislil nate. Tolikokrat je le malo manjkalo, da bi izgubila svoje življenje zaradi – kot jim ti praviš – »norcev s hribov«. Občudujem te zaradi tvojega poguma, zaradi tvoje neustrašnosti, s katero si preživela vojno.
Do sedaj sem mislil, da je bilo Sarajevo nerazvito mesto. Sedaj pa vidim, da je bilo in je zelo napredno mesto. Zelo nepravično je, da so ga zbombandirali in prizadeli toliko ljudi, ki niso bili nič krivi.
Iz tvojega pričevanja sem se naučil, da vojna VEDNO pomeni nekaj slabega.
Naj se vse vojne končajo in naj spopadi prenehajo!!!
Pozdrav,
Peter Godeša
Rakek, 15. 4. 2015
Draga Zlata!
Prebral sem tvojo knjigo. Seveda ne vem, kako se ljudje počutijo v vojni, a v tvoji knjigi sem to vsaj malo začutil. Vem, da ti je bilo zelo hudo. Še posebej skrivanje v kleti in pokanje granat pa veliko mrtvih in ranjenih ljudi … Predstavljam si, kako hudo ti je bilo, ko je bil ranjen kdo od tvojih znancev.
V Sarajevu ste vsi trpeli – od najmlajših do najstarejših. Elektrike in vode niste imeli, poleg tega pa ste morali še skrivati. Vaša stara hiša je bila uničena. Niste vedeli, kako je s sorodniki, prijatelji, znanci. Kako vam je bilo hudo, ko ste izvedeli, da je Braco poškodovan …
Upam, da so tvoji spomini na težke, temne, črne, bedne, neumne, grozne, strašne dneve vsaj malo zbledeli.
Za vojno so vedno krivi politiki, ki imajo svoje cilje in se ne znajo mirno dogovoriti. Trpijo pa nedolžni ljudje.
Upam, da si dobro.
Lepo te pozdravljam,
Jaka Pegan
Rakek, 15. 4. 2015
Draga Zlata!
Zlata, v šoli, na katero hodim, smo brali tvoj dnevnik. Preden smo ga prebrali, nisem mislil, da bo tako hudo. V tvoji knjigi sem šele spoznal, kako strašno je bilo med vojno v Sarajevu. Zdaj vem, kako ste trpeli. Rad pa bi ti čestital, da si vzdržala. Mislim, da jaz ne bi vzdržal. Z družino ste bili zelo vztrajni in pogumni, saj ste dolgo ostali v mestu. Veliko prijateljev si izgubila, a bodo vedno s tabo v srcu.
Vojna je povzročila veliko škode in vem, da v srcu za vedno ostane grenkoba.
Ljudje so umirali, politiki pa se niso mogli dogovoriti.
Tvoje pisanje dnevnika je bilo pogumna dejanje. Hvala ti, da si nam prikazalo, kakšno je bilo življenje med vojno.
Lep pozdrav,
Tadej Gorenčič