V sredo smo imeli učenci šestega razreda naravoslovni dan. Učila nas je učiteljica Eva, ki na naši šoli uči kemijo. Odločila se je, da nam bo pokazala, kako narediti napitek, ki te pomanjša. Učenci smo bili nad tem seveda zelo navdušeni. Hoteli smo začeti z delom, a učiteljica nam je še eno dolgo uro razlagala, kaj moramo narediti in na kaj naj pri tem pazimo.
No, pa smo vseeno dočakali ta zmagoslavni trenutek. Delali smo v parih. Jaz sem napitek delala s svojim bratom Lukom. Vse sva naredila natančno in točno tako, kot je rekla učiteljica. Ravno sva končala in k nama je pritekel Tilen. V najino posodico je kapnil kar nekaj tekočine, a ne vem točno katere. Z Lukom se nisva kaj dosti obremenjevala. Mislila sva si: »Pa saj bo kljub temu dober!«
Dober je že bil, a učinkoval je drugače, kot bi moral. Spila sva ga in postala sva nevidna. To je bilo noro! Vsi sošolci so bili drobni možički, naju pa sploh niso videli. Učiteljica je bila čisto panična. Midva pa sva stekla iz razreda in se odpravila naravnost proti domu.
Tako je minilo dobre pol ure in odšla sva na sprehod po sosednji ulici. Pri pokopališču pa sva zagledala najine prijatelje, ki so igrali nogomet. Luka mi je prišepnil: »Ravno pravi čas, da jim malo ponagajava.« Jaz sem se seveda strinjala in začelo se je. Jemala sva jim žoge, jih metala na drug konec igrišča, pri tem pa spuščala še nenavadne glasove. Vsi so bili prestrašeni, saj so mislili, da jim nagajajo duhovi s pokopališča. Kar naenkrat pa so začeli kričati: »Vidva sta bila! Nesramnost pa taka! Ampak kako, da vaju nismo videli?…« Ugotovila sva, da je napitek nehal učinkovati in bila sva kar malo užaljena, saj sva se zelo zabavala. Mislila sva že, da sva zdaj izgubila kar veliko prijateljev, saj sva se z njimi poigrala na zelo grd način.
A temu sploh ni bilo tako! Vsi so naju spraševali, kako sva postala nevidna in midva sva jim vso zgodbo povedala od začetka in natanko tako, kot se je zgodila. Vprašali so naju tudi ali imava še kaj tega napoja, a žal sva jim morala priznati, da sva vsega popila. Tako se je nadaljevalo v nedogled, kar naenkrat pa je Luka zavpil: »Petnajst čez štiri! Teorija se začne čez petnajst minut!« Hitro sva jo ucvrla v šolo, pa čeprav nisva imela zvezkov. Tako se je dan mirno odvijal naprej, a za najino dogodivščino so vedeli le najini prijatelji. Pa tudi njih sva prosila, naj to ostane naša skrivnost. Seveda so bili tudi oni za, saj se ti to, da postaneš neviden, res ne zgodi vsak dan.
Zala Stražišar, 6. a
Povedal vam bom nekaj neverjetnega. S Petrom, mojim prijateljem, sem izumil napoj nevidnosti, ki zdrži tri ure.
No, vse se je začelo s tem, da sem našel mesečinski prah v eni od odvrženih plastičnih vrečk (ne sprašujte se, kako sem jo našel). Odnesel sem ga domov, stresel na mizo in poklical Petra, ki je kemijski mojster. V epruveto je stresel ščepec mesečinskega prahu, drobce stekla in vodo. Vse je prevrel in takoj zamrznil. Napoj je bil uspešno končan. Prvi ga je previdno spil Peter. V trenutku ga ni bilo več. Nato sem ga spil še jaz. Po telesu so mi šli kar mravljinci. Zavedel sem se, da lahko Petra zdaj vidim. Takoj sva šla po unških ulicah, ščipala ljudi, dvigovala reči, da so drugi kar buljili od začudenja, zafrkavala pse, ki so cvilili od strahu in tako naprej. Minila je prva ura. Vtihotapila sva se na avtobus in se odpeljala na Rakek. V trgovini sva jedla bombone in pila energijske pijače, nato pa ukradla škatlo piškotov in jo odprla pred vsemi navzočimi, da je zgledalo, kot da je oživela. Ko sva piškote pojedla, sva šla v pekarno in iz nje odnesla dva bureka in štiri rogljičke. Pojedla sva jih sredi ceste. Minila je druga ura. Tretjo uro pa sva šla v šolo. Na table sva pisala vse mogoče stvari, postavljala stole na mize in porivala učence, da so izgubili ravnotežje. Nazadnje sva šla v telovadnico, splezala na pregrado med garderobami in opazovala punce, stare med deset in šestnajst, ki so prišle na športni krožek. Moram priznati, gledala sva jih odprtih ust.
Ko sva imela samo še deset sekund, sva s Petrom na vrat na nos skočila s pregrade in se delala, kot da se preoblačiva. Te izkušnje ne bom pozabil kar zlepa. Ne, do konca ŽIVLJENJA je ne bom pozabil, tako kot tudi ne recepta. Mimogrede, nisem povedal skrivne, glavne sestavine. Upam,da niste jezni.
Leo Istenič, 6. a