V petek, pred počitnicami, se je v 2. B zgodilo nekaj strašno čudnega. Zjutraj, ko smo prišli v šolo, nas je v učilnici pričakal grozen nered: počečkana tabla, »na glavo« obrnjene slike učencev , razmetani stoli, na tleh papirčki, neurejeni zvezki, pomešani predalčki učencev …
Spraševali smo se, kdo bi to storil:
- Vem, kdo je bil. Na košarki sem tretjarjem nekaj grdega rekel in mislim, da so se nam zdaj maščevali in nam vrnili. (Jan)
- Lahko gremo po razredih s seznamom vseh učencev naše šole. Vsakega vprašajmo, če je bil on. Na seznamu bi sproti prečrtali tistega, ki ni bil. (Bojan) Ampak imamo preveč otrok. (Nuša) Zagotovo nobeden ne bi hotel priznati. (Tinkara R. N.)
- Lahko so se zdaj kam skrili, ker mislim, da so majhni in zdaj vse slišijo, kar se pogovarjamo. (Nuša)
Naenkrat smo na okenski polici zagledali pismo, ki smo ga hitro prebrali. Ugotovili smo, da so ta nered čez noč naredili veliki nemarni škornji in spet razmišljali, kaj naj storimo:
- Kaj pa če se nekam skrijemo in ko oni pridejo, ven skočimo. (Jan) Jaaa, v omaro! (Žiga) Pa še zamaskiramo se, oblečemo črne obleke. (Martin)
- Lahko bi ravnateljico vprašali, če lahko hišnik na igrišču izkoplje luknjo. Čez bi dali listje, na dno pa rjuho ali mrežo in ko bi škornji padli noter, bi dvignili in zavezali. (Nuša)
- Lahko bi pa vrvico zavezali za tvojo in Tinkarino mizo, mi bi se pa skrili. Ko bi prišli, bi se spotaknili. (Elena)
- Kaj pa če tukaj vse noči prespimo in bomo videli, ko bodo prišli. (Martin)
Kljub vsemu je bil Žiga mnenja, da so vsaj malo prijazni, ker so nam pustili knjigo. Ker so prišli nepovabljeni, so nam namreč pustili darilce – knjigo Veliki nemarni škornji. Prvi del smo takoj prebrali. Zgodba se dogaja v gozdu, kjer živijo gobe. Nekega dne pridejo tja veliki nemarni škornji, ki naredijo pravo gobjo grozoto. Nabirajo in brcajo gobe in zelenkasta golobica ostane brez svojega klobuka. Spraševali smo se, kaj bi naredili mi, če bi bili goba:
- Prosil bi kakšno drevo, da posuje name listje, da me ne bi bilo videt. (Žiga)
- Poklicala bi kakšnega človeka, da da škornje v hišo. (Lana)
- Prosila bi kakšnega otroka, da bi me odkopal in me dal v košaro. Ko bi šli škornji mimo, bi me pa nazaj zakopal. (Nuša)
- Fantek, ki se nič ne boji, bi obul škornje in jih usmeril drugam. (Alan)
Tukaj si lahko ogledate fotografije, naših dogodivščin z velikimi nemarnimi škornji pa še ni konec. 🙂