MOJ DOM VČERAJ, DANES, JUTRI
Vse lahko kupiš.
Poglej v reklame: zelo tanka televizija, udoben kavč, lepa kuhinja, moderno pohištvo, … To se nam zdi samoumevno; o tem sploh ne razmišljamo. Ko se neka stvar poškoduje, jo lahko zamenjamo, enostavno kupimo novo.
Nečesa pa ne moremo kar zamenjati – svoje domovine in svojega doma. Dom je tam, kjer je srce, kar pomeni, da je tvoj dom prav tam, kjer imaš svoje prijatelje, družino in lepe spomine. Zato ni lahko oditi od doma in se tja nikoli več vrniti.
Vsak dan k nam prihaja vedno več beguncev. Po svetu je veliko vojn in vsi ti ljudje so morali zapustiti svoj dom in svojo domovino. Ob teh dogodkih sem razmišljala, kako bi bilo, če ne bi imela več svoje sobe. Včasih prav nehvaležno nergam, kako majhna je moja soba, da mi barva pohištva ni več všeč in kako lepo bi bilo gledati televizijo s svoje postelje. Ti ljudje pa so zapustili vse, kar so imeli in kar so poznali. Mislim, da za to potrebuješ veliko poguma.
Veliko naših mladih se je prisiljeno preseliti v druge države Evrope, saj v Sloveniji ne dobijo službe. Sliši se zelo preprosto: vzameš nekaj kovčkov, najameš stanovanje, poiščeš službo in se preseliš v tujo državo. Ampak sploh ni tako. Kmalu ugotoviš, da tam ne prodajajo slovenske hrane za vsakim vogalom, praznikov ne praznujejo tako, kot doma, z nikomer se ne moreš pogovarjati v svojem maternem jeziku, … Vse to pa začneš kmalu močno pogrešati.
Nekaj naših znancev se je preselilo v tujino zaradi službe in sčasoma so si tam ustvarili dom. Najbolj jih veseli, ko praznike praznujejo z drugimi Slovenci ali pa pri njih diši po tradicionalni slovenski hrani. Ko se pogovarjamo z njimi, včasih navdušeno povedo, da so v neki trgovini našli klobase, podobne slovenskim, ali pa da jim na štedilniku pravkar vre ričet.
Šele če zapustimo svojo domovino, se zavemo, kako pomembne so malenkosti, ki jih ne moreš najti prav nikjer drugod. V svoj dom si vedno želimo prinesti tisto, česar smo navajeni iz mladosti, pa naj živimo v Moskvi, Amsterdamu, Dublinu ali kjerkoli drugje. Tako se počutimo bolj domače, četudi je naša prava domovina tisoče kilometrov stran.
Vsega se vendarle ne da kupiti.
Zala Jelinčič, 9. b
VČERAJ – DANES – JUTRI
Včeraj – svetlo in veselo.
Danes – vsakdanjih misli delo.
Jutri – neprebrano, celo.
Včeraj se zgodilo je,
danes so posledice,
jutri dan bo negotov.
Ne oziraj se v preteklost,
misli na prihodnost,
živi ta trenutek zbran,
da te razvoja tok ne odnese stran.
Peter Godeša, 9. b
VČERAJ, DANES, JUTRI
Nekoč trske smo kurili,
s petrolejkami v temni noči si svetili.
V črni kuhinji smo žgance jedli,
ob večerih s prijatelji za mizo sedli.
Zdaj na stikala tipkamo,
z elektriko se grejemo,
na keramičnih ploščah kuhamo –
za prijatelje časa nimamo.
Čez nekaj let se v prah bo svet
z Zemljo vred zdrobil.
Takrat pa tudi mene več ne bo,
za prijatelji mi bo hudo.
Samo Japelj, 6. a
MOJ DOM VČERAJ, DANES, JUTRI
Ko sem se rodila,
ati in mami v zibelko sta me položila.
Mami mi prelepo ime je dala,
za kar še danes velika ji hvala.
Bila živahen sem dojenček,
svetlih las, velikih oči
in prejokala sem kar nekaj noči.
Zdaj živim v prelepi hiši,
barvi kakor roža,
tekam sem in tja
in vesela sem doma.
Tudi ko bom odrasla,
v mojem domu veselja in radosti
vedno bo za vse zadosti.
Tara Meta Gartner, 6. a
MOJ DOM – DANES, JUTRI, VČERAJ
V zadnjih desetletjih so se domovi in življenja ljudi v Sloveniji drastično spreminjali.
Še iz generacije naših staršev, ko so bili naših let, je imel le redkokdo računalnik. In če so ga imeli, je bil ta za službene namene njihovih staršev in nikakor jim ni bilo dovoljeno, oziroma na njih ni bilo mogoče igrati računalniških iger ali kakšnih podobnih stvari. Tudi telefoni so bili prava redkost – če so želeli koga poklicati, so morali najti telefonsko govorilnico.
Dandanes pa naokrog hodimo z raznimi prenosnimi telefoni, s katerimi lahko kličemo, pišemo sporočila, fotografiramo, iščemo stvari po internetu in počnemo druge različne stvari – zmožnosti več naprav imamo združene v eno samo. In dandanašnji računalniki imajo toliko različnih zmožnosti, da si sploh ne moremo predstavljati. Da niti ne omenjamo druge tehnologije – vseh vrst televizij, interneta, GPS-a, fotoaparatov, …Tehnologija je za cel svet zelo pomembna.
A v vsem tem našem razkošju včasih pozabimo na druge ljudi po svetu, ljudi, ki potrebujejo denar, ki pa ga mi zapravljamo za to, da si kupimo vsako leto nov telefon ali da se vsak mesec ostrižemo malo drugače. Medtem ko je za nas čisto samoumevno, da se vsak večer stuširamo, pojemo večerjo in gremo spat v udobno posteljo – morda pred tem pogledamo še kakšen film – je za nekatere težko najti mesto za spanje le za eno noč ali en obrok; tuširanje je za nekatere razkošje.
In nimajo vsi otroci veselega otroštva. Nekatere zlorabljajo vsak dan že od malih nog, nekateri niso še nikoli srečali svojih staršev, bodisi, ker so jih zapustili, bodisi, ker so umrli.
Zaskrbljujoč problem je tudi onesnaževanje, saj z njim izginjajo tako živalske kot rastlinske vrste, se topijo ledeniki in Zemlja postaja vedno bolj neprijazen svet, v katerem živimo.
Če bomo tako nadaljevali, Zemlja nima ravno najsvetlejše prihodnosti.
A pomembno je, da se zavedamo razlik med ljudmi na različnih koncih sveta. Ne smemo dopustiti, da nas razdvajajo. Zavedati se moramo globalnih problemov, kot so: lakota, brezdomstvo, begunstvo (kar so posledice vojn), onesnaževanje,… Prizadevati si jih moramo rešiti.
Šele potem imamo možnost za boljšo prihodnost.
Zala Kožman, 9. a