Zgodilo se je pred nekaj dnevi. S Karmen sva odšli peš do čistilne naprave in nekaj deset metrov prej sva srečali Tio in Adrijano. Ko sva ju prvič zagledali, sta skočili izza vogala. Takrat mi je srce prvič padlo v hlače. Takoj sta začeli govoriti o neki želvi, a nama s Karmen ni bilo nič jasno. Pokazali sta nama jo in bila je prava lepotica. Postavile smo jo na škarpo in posnele nekaj slik.
Res je bila lepotica. Merila je približno deset centimetrov. Njen oklep je bil temno rjave in malo neke nenavadno svetle rumene barve. Na vseh štirih nogah je imela skoraj centimeter velike ostre kremplje. Ko smo posnele vse fotografije, je mimo prišla neka gospa in Tia jo je vprašala, če ve, čigava je želva. Povedala nam je, da verjetno živi v mlaki pod čistilno napravo in da se je verjetno malo zgubila.
Medtem ko je bila želva na škarpi, smo se me pogovarjale z gospo in se nismo prav nič zmenile zanjo. Potem je gospa odšla, me smo se pogovarjale med seboj, medtem pa se je želvica premaknila in padala na tla. Bilo je kot v filmu. Vse štiri smo jo ujele in takrat mi srce prav zares padlo v hlače. Na našo srečo je bilo z želvo vse v redu in vrnile smo jo na travnik, kjer smo jo naš.
Ob tem padcu sem spoznala, da je pametno kdaj koga vprašati za nasvet in da moraš vedno paziti nase in na druge.
Lara Ferjančič, 7. a
Bilo je le nekaj dni pred božičem in zvečer sem odšla na božično devetdnevnico. Med potjo sem opazovala okolico in se spomnila, da se zdaj mrači že zelo zgodaj in bom morala po maši domov iti po temi, saj naša ulica ni osvetljena. Ker sem bila že na pol poti med mojim domom in cerkvijo, nisem šla domov po svetilko in sem si mislila: »Ah, nekako bom pa že prišla do doma! Saj mogoče pa ne bo tako temno.«
Tako sem čez nekaj minut prišla do cerkve. Notri je bilo zelo hladno in noge so se mi kar tresle, čeprav sem bila zelo toplo oblečena. No, nekako pa sem že zdržala do konca in napočil je čas, da odidem domov.
Prvi del moje poti je osvetljen in zato me ni bilo tako strah, čeprav mi je neprijetno hoditi sami zvečer. Tako sem hodila naprej in premišljevala, kar naenkrat pa neopazno do mene priteče Primož in mi zakriči na uho: »Buuu!« Tako sem se ga ustrašila, da sem kar malce poskočila v zrak, saj ga sploh nisem slišala, ko je pritekel do mene, čeprav se nisem z nikomer pogovarjala.
Primož je nato odšel do svojega doma, jaz pa sem prišla do ulice, ki ni osvetljena. Bilo me je zelo strah. Okoli je lajalo več psov, vendar jih nisem videla. Kar predstavljala sem si, kako kakšen pes skoči name, saj vem, da jih njihovi lastniki nimajo privezanih. Hodila sem tako hitro, kot bi me kdo lovil in kar tresla sem se, ker me je tako zeblo. Takrat sem si želela samo, da bi bil kdo ob meni in da bi čim prej prišla domov.
Ko sem zagledala našo hišo, se mi je kar kamen odvalil od srca in brž sem stekla do vrat. Silovito sem jih odprla in bila sem zelo srečna, da sem v svojem toplem in varnem domu.
Stekla sem po stopnicah, do dnevne sobe, se ulegla na kavč, zavila v odejo in nekaj časa samo ležala, saj sem bila tako prestrašena, da sem potrebovala nekaj časa, da sem prišla k sebi. Potem pa sem vsem povedala, kaj se je zgodilo.
Luka se je sicer smejal in mi rekel, da sem boječka, ampak mene to ne gane, saj še predobro vem, kako je, če te je zares strah. Mislim, da nikoli več ne bom šla k maši brez svetilke in pa tudi brez Luke, saj me je samo preveč strah hoditi po temi.
Zala Stražišar, 7. a
Lani sem bil z družino v toplicah. Tam smo se sončili, zabavali in plavali. Nekega dne sem med plavanjem izgubil zapestnico za vstop na bazen. Zelo sem se ustrašil in začeli smo iskati zapestnico. Nikjer je nismo našli, ker je bil vodni park zelo velik. Potem smo obupali. Šli smo do blagajne in povedali, da smo izgubili zapestnico. Bili smo presenečeni, ker so nam povedali, da je nekdo ravnokar prinesel izgubljeno zapestnico. Bili smo zelo veseli.
Še isti dan smo šli na sprehod. Z bratom sva vozila vsak svoj avtomobil na daljinec. Šli smo čez most in jaz sem šel počasi, moj brat pa je z avtomobilčkom ponesreči hitro zavil v reko. Zelo sem se razjezil in začel kričati na brata. Šel je iskat avto in ugotovil, da je reka zelo plitva. Avto je bil cel, a še vedno sem bil jezen.
To je bil dan, ko mi je srce dvakrat padlo v hlače.
Primož Mekina, 7. a
Že od nekdaj ne maram trgovin. Še posebno pa sem jih začel sovražiti pred približno tremi leti. Nekega dne sta se ati in mami odločila, da gremo z družino po nakupih v Ljubljano. Nisem hotel iti, a sem moral. Tako se je vse skupaj začelo.
V nakupovalnem središču smo bili že nekaj časa. Zdelo se mi je, da smo v njem že ure in ure. Šli smo še v zadnjo trgovino, saj smo potrebovali igračo kot darilo za rojstni dan. Trgovina se mi je zdela kar zanimiva (zaradi igrač), zato sem se zatopil v ogledovanje igrač in nisem spremljal, kje so ostali. Ko sem se ozrl po trgovini, da bi videl, kje sta mami in ati, ju nisem videl. Videl sem samo enega velikega, debelega človeka z dolgo brado. Iz žepa so mu viseli ključi kombija znamke Volkswagen. Znamko sem prepoznal zato, ker je imel ati bel služben kombi omenjene znamke. Bel kombi! Oblila me je groza. V oči so mi pritekle solze in zbežal sem od »velikana«. Čez čas sem se opogumil in previdno začel iskati po trgovini. Šel sem tudi v sosednje trgovine, ko sem zagledal mojo družino, kako se mi smeji.
Povedali so mi, da so se mi skrili, ker sem bil preveč zagledan in nepozoren. In od takrat dalje sem v trgovinah še posebno pozoren, če sploh še kdaj grem.
Nik Istenič, 7. a
Naša družina je gradila novo hišo. Skopali smo jamo, naredili temelje in iz opeke sezidali povsem novo hišo, ki smo ji dodali tudi streho. Nato so se pričela notranja dela. Napeljali smo vodo, cevi za ogrevanje in elektriko. Sledilo je ometavanje sten in priprava za tlake. In tedaj se je zgodilo.
Oče je kupil stiropor in ga začel polagati po tleh. Pri tem je moral stiropor rezati in delati vdolbine za cevi, ki so bile napeljane po tleh. Delal je od jutra do mraka, jaz pa sem mu hotel pomagati. Oče mi je sprva branil delo z olfa nožem, ker pa sem vztrajal, mi je končno pokazal, kako se dela z njim. Bil sem zelo vesel! Rezal sem in dolbel stiropor pod njegovim nadzorom. Ko je oče odšel po nov stiropor, mi je zabičal, da ne smem več rezati. Jaz ga nisem ubogal in sem še naprej rezal. In ravno tedaj sem bil nepazljiv in preveč močno zapičil olfa nož v stiropor. Nož se je zlomil in se mi zapičil v palec. Ko sem pogledal prst, sem mi je skoraj ustavilo srce, saj sem videl nož, ki gleda na drugi strani palca ven, in veliko krvi. Bil sem tako paničen, da sem z okrvavljeno roko stekel k mami in zamahoval na vse strani. Stekel sem tudi mimo očeta, ki ni vedel, zakaj tako hitim. Ko sem prišel do mame, je bila že vsa nova stena krvava, jaz pa čisto bled in prestrašen.
Iz tega sem se naučil, da moram upoštevati navodila mame in očeta in biti bolj pazljiv.
Klei Nagode, 7. a
Lansko leto, neke sobote zvečer, sem šla v sobo mojih staršev brat revijo Cool. Odprla sem okno v sobi ter se ulegla. Začela sem brati rubriko o strašnih zgodbah. Naslov rubrike je bil KO SE ZMRAČI. Bilo je veliko zgodb, a odločila sem se, da bom prebrala eno o duhovih. Čeprav se ne bojim duhov in ne verjamem vanje, se mi je zgodba zdela malce srhljiva in napeta.
Ravno ko sem prišla do dela, ko je deklica umrla, sem slišala čudne zvoke. Ustavila sem se z branjem in poslušala, a nisem nič več slišala. Pomislila sem, da imam prisluhe ali pa da me je tako strah, da se mi kar dozdeva. Nadaljevala sem z branjem, po treh sekundah branja sem zopet slišala nekakšen zvok, a vedno, ko sem se ustavila, nisem slišala nič. Vstala sem in čeprav sem se malo bala,sem hotela izvedeti, od kod prihaja zvok. Po nekaj minutah iskanja sem ugotovila, da ta zvok prihaja iz omare oziroma da je nekaj na omari. Isto sekundo, ko sem to ugotovila, je name skočila ogromna kobilica. Tako sem se ustrašila, da sem skoraj padla. Zakričala sem, saj sem še vedno bila v šoku. V sobo je pritekla mama in me vprašala, čemu je tak hrup, a jaz sem samo pokazal na kobilico in stekla iz sobe. Mama je kobilico ujela in spustila ven. Ko sem bila prepričana,da kobilice ni več v sobi, sem se vrnila v sobo in razložila mami, kaj je bilo. Rekla mi je, da je živalca verjetno prišla noter, ko sem odprla okno.
Od tistega dne dalje se bojim kobilic. Zdaj nikoli ne odpiram oken, kadar sem sama v sobi.
Jelena Aleksić, 7.a