Nekega dne smo šli z bratom in sestro k babici in dedku v Postojno. Ker nam je bilo dolgčas in nismo vedeli, kaj bi delali, se je naš dedek spomnil, da bi lahko šli na kakšen hrib. Spomnil se je, da je eden v bližini in da bi lahko šli nanj. Mi trije nismo bili ravno navdušeni, ampak smo morali iti. Tako smo se zelo počasi odpravili. Babica pa je ostala doma, da bi naredila kosilo, medtem ko nas ni.
Do tega hriba ni bilo daleč, zato smo šli kar peš. Po poti mi je dedek povedal, da je tam zelo veliko kač. Takrat sem se zelo ustrašila. Čez nekaj časa smo se začeli vzpenjati. Ves čas sem mislila samo na kače in kdaj bom kakšno videla. Zaradi tega me je začela zelo boleti glava.
Končno smo prišli do koče. Ampak dedek je rekel, da naj gremo do vrha, če smo že tam. Tako smo se odpravili do vrha. Ko smo nekaj časa hodili, mi je dedek kar naenkrat naglas rekel : ˝Pazi, kača!˝ Poskočila sem in zakričala, kolikor sem mogla. Tako zelo sem se ustrašila. Kača je bila velika in debela. Objela sem dedka, ker sem se bala. Prišli smo do vrha. Oddahnila sem si. Čez nekaj časa pa je dedek rekel, da se moramo že odpraviti domov, saj bo kosilo že hladno. Tudi na poti navzdol sem se zelo bala, da ne bi prišla še kakšna. Na mojo srečo ni bilo nobene.
Po tem dolgem in strašnem izletu smo končno prispeli domov in kosilo je bilo že pripravljeno. Glava pa še kar ni nehala boleti, saj sem še vedno imela v mislih tisto kačo. Ob približno petih popoldne pa je nas tri prišel pobrat naš očka. Res sem bila vesela, da grem lahko spet domov. Ko sem se naspala, je bilo spet vse v najlepšem redu.
Klara Potužák 7.a
Pred tremi leti so na Rakeku gradili kanalizacijo. Dela so potekala po vsem kraju. Imeli smo več semaforjev in tudi zastojev. Kolona avtomobilov je segala skoraj čez polovico Rakeka. Do šole sem porabil več časa, ker sem moral prečkati cesto.
Tistega dne sem iz šole odhajal pol ure prej kot ponavadi. Semaforji so bili postavljeni blizu prehoda za pešce. Bila je ura, ko ljudje odhajajo domov z dela. Ko sem prišel do prehoda, se mi je zdelo, da je dolga kolona. Nisem vedel, ali je na semaforju rdeča ali zelena luč. Vsi so stali, zato sem se odločil, da cesto prečkam. Pogledal sem levo in desno, nato sem stekel. Tisti trenutek mi je srce padlo v hlače. Iz nasprotne smeri je pripeljal kombi in me za las zgrešil. Če ne bi tekel, bi me povozil. Bil sem ves razburjen. Srce mi je hitreje bilo in komaj sem se pomiril.
Doma sem povedal mami, kaj se mi je zgodilo. Bila je pretresena in zaskrbljena. Predlagala mi je, da naj naslednjič pet minut dlje čakam na prehodu. Takrat bo zagotovo dober šofer ustavil in počakal, da prečkam cesto.
Naslednje dni sem bil zelo previden. Pogledal sem trikrat levo in desno, preden sem prečkal cesto.
Sašo Kebe, 7. a
Bil je lep poletni dan. Vračali smo se s počitnic na morju, kjer smo se imeli zelo lepo. Za nami je bila že zelo dolga pot in komaj smo čakali, da pridemo domov. Bili smo tik pred izvozom za Unec. V avtu smo bili jaz, mami, očka, brat in babi Mija. Kljub temu da smo bili že utrujeni od vožnje, smo se veselo pogovarjali o tem, kaj vse je medtem zraslo na domačem vrtu, ko nenadoma naravnost proti našemu avtu leti velik, temen predmet! Vsi se ustrašimo, očka komaj usmerja volan. V strahu čakamo, kaj bo, saj vemo, da pri tako veliki hitrosti tako veliki, ostri predmeti lahko zdrobijo vetrobransko steklo. Zaprem oči, pod nami nekaj divje zabobni …
Ko sem odprl oči, sta mami in očka povedala, da je tovornjaku pred nami počila guma, potem pa mu je odtrgalo še blatnik. Gumo je razneslo po celi širini avtoceste, v naš avto pa je odbilo blatnik, ki smo ga na koncu še povozili.
Mami je takoj po telefonu poklicala prometno obveščevalno službo in jim povedala, kaj in kje se nam je zgodilo. Oni so podatek posredovali naprej.
Ko smo prišli domov, smo videli, da imamo precej poškodovan sprednji odbijač.
Iz te izkušnje sem se naučil, da tudi če si previden in sam ne narediš nič narobe, se ti vseeno lahko v življenju zgodijo nepričakovane, čudne reči.
Samo Japelj 7. a