Naslednji teden bom zaključila deveti razred osnovne šole. V času šolanja sem doživela veliko različnih trenutkov, slabih in dobrih. Nekaterih se bom spominjala in se jim nasmejala, ko bom starejša. Zagotovo se bom spominjala lanskoletne prvoaprilske šale, ko smo bili s sošolci odsotni od pouka slovenščine. Lansko leto smo učenci, ki smo hodili na nemščino, imeli izmenjavo z mednarodno šolo v Švici. Potovanje z vlakom do Švice in nazaj ter življenje pri družinah gostiteljicah je bilo nepozabno.
Vpisala sem se na Gimnazijo Ledina v Ljubljani, natančneje na naravoslovno smer. O tej gimnaziji sem razmišljala že lansko leto, predlagala pa mi jo je tudi mami, saj jo je obiskovala tudi ona. Ko sem prvič stopila skozi vrata šole, sem začutila, da si jo neizmerno želim obiskovati v prihodnjih letih Od gimnazije pričakujem, da mi bo dala možnost za pridobivanje novega in koristnega znanja, za katerega vem, da se bom morala tudi sama potruditi.
Po gimnaziji želim študirati arhitekturo, saj rada rišem načrte za hiše in večje zgradbe, tako z računalnikom kot tudi s svinčnikom.
Želim si imeti moža in otroke, s katerimi bi potovala po drugih državah, spoznavala nove ljudi in njihovo kulturo. Že kot majhna sem si želela živeti na Hrvaškem, kjer imam tudi sorodnike.
Za konec lahko rečem, da upam, da se bodo moje želje o prihodnosti uresničile.
Janja Peteh, 9. b
Osnovno šolo sem začel obiskovati na Uncu. Na tisto šolo sem hodil od prvega do petega razreda. Šola mi je bila zelo všeč, še dandanes mi je majhna, prikupna in prijetna. V tistih letih je bilo na šoli zelo malo učencev, v našem razredu jih je bilo osem, v enem pa celo samo trije. Ena izmed prednosti majhne šole pa je ta, da sem poznal vse sošolce in učitelje ter se z njimi tudi dobro razumel. Na unški šoli je bilo vsak dan lepo in zabavno, eden izmed lepih spominov pa je ta, da smo se velikokrat igrali na šolskem vrtu.
Potem je napočilo leto, ko sem moral iti v šesti razred na Rakek. Sprva sem se čudno počutil, saj nisem vedel, kaj me bo tam čakalo: nova šola, učitelji, sošolci in še kaj podobnega. Na začetku leta nisem bil navajen, a čez pol leta so se stvari spremenile. Navadil sem se na novo večjo šolo, spoznal sem učitelje pa tudi svoje nove sošolce, veliko teh sem poznal že iz vrtca.
Leta na rakovški šoli so zelo hitro minevala in prišel je skoraj konec devetega razreda. Na to šolo imam same dobre in lepe spomine, eden izmed njih je začetek gradnje nove telovadnice. Tudi učitelji na šoli so bili zelo dobri, res da so se jim dostikrat godile kake nevšečnosti, a to so tudi oprostili. Če katerekoli snovi nisi razumel, si jih lahko vprašal in so ti to brez problema razložili še enkrat.
V devetem razredu napoči vpis v srednje šole. Izbral sem si Srednjo šolo za farmacijo, kozmetiko in zdravstvo, smer tehnik laboratorijske biomedicine, v Ljubljani. Za to šolo sem se odločil dokaj zgodaj in to sam, pri tej odločitvi pa so me ves čas podpirali starši. To šolo sem izbral zato, ker me zelo zanimajo naravoslovne teme (fizika, kemija, biologija, …) pa tudi zato, ker tako delo zahteva veliko odgovornosti, natančnosti in urejenosti. To se ene izmed mojih lastnosti. Vem, da bodo na srednji šoli novi izzivi, s katerimi se bom z veseljem soočil.
Po končani srednji šoli bom šolanje nadaljeval na dveh dvopredmetnih študijih (kemija – biomedicina in matematika – fizika). Po končanem študiju se nameravam zaposliti v Sloveniji ali pa tudi v tujini, predvsem v kakšnih raziskovalnih ustanovah. Po zaposlitvi nameravam imeti tudi družino. V nadaljnjih letih bom ob službi doktoriral iz vseh strok. Na poti bo veliko težav in ovir, a na koncu bom raziskoval in odkrival nove stvari, za katere svet še sploh slišal ni.
Miloš Aleksić, 9. b
Zaključujem deveti razred osnovne šole in ko se spominjam preteklih devetih let, se spomnim kar nekaj zanimivih dogodkov, ki si jih bom zagotovo dobro zapomnil.
V prvem in drugem razredu sem se najbolj zabaval, ko smo se igrali s prijatelji v podaljšanem bivanju. Že takrat nisem maral računanja pri matematiki, ker sem moral preveč misliti. V višjih razredih mi je bilo najbolj vznemirljivo prepisovanje domače naloge med odmori. S hitrostjo, s katero pišeš v tistem trenutku, bi najbrž lahko podrl svetovni rekord v hitrostnem pisanju. Seveda se spomnim še česa, vendar v svoje dobro vsega ne bom povedal. V lepem spominu bom ohranil tridnevno ekskurzijo v Prago in Lidice, kamor smo si šli ogledat razstavo z naslovom Svetloba. Sklepam, da ne bom nikoli pozabil niti CŠOD-ja v 8. razredu zaradi nekaj zanimivih stvari, ki so se nam tam pripetile. Na splošno mi je osnovna šola ostala v lepem spominu, najbrž zato, ker sem vse slabe spomine pozabil.
Svoje šolanje bom nadaljeval na SGLŠ Postojna v smeri gozdarski tehnik. Za to smer sem se odločil, ker me že od zmeraj pritegne narava, še posebej gozd. Tam se zelo dobro počutim in ko sem v njem, se sprostim, še posebej takrat, ko imam veliko dela za šolo. V šolo se bom vozil z avtobusom, saj je šola v Postojni.
Po končani srednji šoli bom najbrž študiral nekaj v zvezi z biologijo. Če bo le mogoče, se ne bom nikoli preselil v veliko mesto, saj sem raje na podeželju, kjer me obdaja narava. Na splošno si želim si biti uspešen v svojem poklicu in srečen v življenju.
David Pivk, 9. b
Čez nekaj več kot teden dni bom zaključila osnovno šolo. V devetih letih se mi je nabralo kar precej različnih spominov in doživetij in večine od njih se bom vedno z veseljem spominjala. Šola se mi zdi prijetna in prav tako večina učiteljev ter sošolcev. Z njimi smo v devetih letih spletli trdne prijateljske vezi, ki se s koncem osnovne šole ne bodo končale. V lepem spominu mi bo ostal prav vsak CŠOD, ko smo se skupaj zabavali in tudi kakšno ušpičili. Mislim pa, da nam bo od vseh potegavščin v spominu najbolj ostala ena – to je bila prvoaprilska šala lansko leto, za katero mislim, da si jo bomo vsi dobro zapomnili in jo morda čez nekaj let pripovedovali svojim otrokom. Še posebej lep spomin pa imam na lanskoletno slovensko – švicarsko izmenjavo. V njej smo sodelovali učenci, ki smo hodili k pouku nemščine. Prvič sem se z vlakom peljala tako daleč in to, da smo živeli pri tujih družinah, je bila zares nepozabna izkušnja.
Šolanje bom nadaljevala na Biotehniškem izobraževalnem centru v Ljubljani, natančneje na smeri veterinarski tehnik. Pred vpisom so mi mnogi prigovarjali, naj grem zaradi svoje uspešnosti vendar na gimnazijo, zato so se močno čudili, ko sem izrazila svojo željo po veterinarski šoli. Vendar moji najbližji to željo podpirajo in verjamejo, da bom dosegla to, kar sem si zadala. Na to šolo sem se vpisala iz ljubezni do živali in iz želje, da jim pomagam. Srednja šola je videti zares prijetna in tudi učitelji, ki sem jih srečala na informativnem dnevu, so bili prijazni. Najbolj pa mi je všeč to, da imajo v njej svoje živali ter kliniko, ki je namenjena zunanjim obiskovalcem. Tudi program mi je zelo všeč, saj ti že od prvega letnika naprej omogočajo prakso v živalskem vrtu, kliniki pa tudi v tujini. Odločitev, kam se bom vpisala, ni bila niti najmanj težka – že ko sem prvič vstopila skozi vrata šole, sem se počutila, kot da je to moj drugi dom in sem takoj vedela, da je to kraj, kjer se bom naslednja štiri leta šolala. Zavedam se nečesa, česar se mnogi, ki se vpisujejo na to šolo, ne: ta šola in poklic, ki ga pridobiš s to izobrazbo, ni le božanje muck in kužkov, temveč je pomoč živalim, ki so bolne in ranjene – in to je točno to, kar bi rada v življenju počela.
Po končani srednji šoli nameravam šolanje nadaljevati na fakulteti. Morda bo to veterinarska fakulteta ali pa fakulteta za delovno terapijo, tega še ne vem, saj ne morem točno vedeti, kakšni bodo moji interesi čez štiri leta, ko bom bolje spoznala veterinarstvo in poklice, ki so na tem področju na razpolago. A poklic, v katerem se zdaj najbolj vidim, je pomoč živalim na terenu, saj sem rada zunaj in ne maram celega dne preživeti zaprta med štiri stene. Zanimivo in za živali pomembno se mi zdi tudi delo v živalski policiji. Tam prejemajo klice o živalih, ki živijo v slabih življenjskih pogojih in jih rešijo, nato jih izurijo, da so primerne za posvojitev in jih potem skušajo oddati v posvojitev. Po drugi strani pa se mi zdi zanimiv tudi poklic delovnega terapevta. Morda bi imela terapijo s konji. Moža in otroke bi rada imela že mlada, ko bom stara okoli 25 let. Če bom lahko izbirala, bom živela v hiši na vasi oziroma v manjšem kraju z veliko narave. Seveda pa so to le moje želje, saj glede teh stvari ne morem vedeti, kdaj in kako se bodo razvile.
Lara Istenič, 9. b
- junija bom uradno zaključila deveto leto šolanja na osnovni šoli na Rakeku. Šolo sem prvih pet let obiskovala na Uncu,nato pa na Rakeku. Že od malega hodim tudi v glasbeno šolo, kjer sem letos zaključila 2. letnik solfeggia in 7. razred klarineta. Na svojih devet let osnovne šole bom imela lepe spomine, saj je bilo to obdobje, ko sem morala premagati mnogo ovir, a se s tem naučila veliko življenjsko pomembnih lekcij in spletla veliko prijateljstev. Seveda mi bodo, kot večini drugih, v spominu najbolje ostale ekskurzije, šole v naravi ter lanskoletna izmenjava s švicarskimi vrstniki v okviru pouka nemščine. Veliko pa sem se naučila tudi pri profesorjih v glasbeni šoli. Pred mojim prvim nastopom s kljunasto flavtico mi je ta zaradi potu skoraj spolzela iz rok, a je tega potu po zaslugi le-teh profesorjev na sedanjih nastopih s klarinetom vedno manj.
Zaradi veselja do igranja klarineta in glasbe nasploh sem se odločila za vpis na Konservatorij za glasbo in balet v Ljubljani, kjer se bom po opravljenih sprejemnih izpitih v marcu lahko šolala naslednja štiri leta in tam izpopolnjevala svoje igranje klarineta ter poleg tega naredila še splošno gimnazijo. Ker so pouk in glasbeni predmeti na šoli razporejeni čez cel dan, bom zaradi stiske s časom med tednom bivala v Dijaškem domu Ivana Cankarja. Seveda me je strah zapustiti šolo, ki jo po devetih letih poznam že kot lasten žep, a v mojih občutjih vseeno prevladuje navdušenost in radovednost do novega okolja, v katerega bom vključena naslednja štiri leta. Pričakujem, da me bo veliko število obveznosti na šoli in življenje v dijaškem domu pripravilo in motiviralo za boljšo organiziranost in več samostojnosti. Še vedno želim nadaljevati tudi s svojimi dejavnostmi med vikendi – to je v zborih na Uncu, v godbi v Cerknici in folklori na Rakeku.
Če me bo po opravljeni splošni maturi veselje do glasbe minilo, se bom še vedno lahko vpisala na katerikoli drug študij, ki ni povezan z glasbo, upam pa, da bo to veselje še trajalo. V tem primeru bom študirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani, morda pa me pot zanese tudi v tujino. Po končanem študiju bi se najraje zaposlila v kakšni glasbeni ustanovi, npr. filharmoniji, operi ali gledališču. Seveda pa bi se zaradi veselja do dela z otroki z veseljem zaposlila tudi kot učiteljica v glasbeni šoli. Družino bi si rada ustvarila mlada, a je moja vsaj zdajšnja prioriteta končati šolanje in biti uspešna na področju klarineta.
Tadeja Malc, 9. b