Betonovo, 5. 9. 2017

Hej, stara!

Že dolgo časa se nisva videli, saj sem skoraj celo leto preživela v mestu, daleč stran od tebe. Imela sem se sicer zelo lepo in zgodilo se je veliko lepega, a sem te zelo pogrešala. Veš, saj mi je všeč tu v mestu, lepo je, imam prijatelje, čudovito družino, trgovino za vsakim vogalom, streho nad glavo in jem tudi kar dobro. Ljudje pravijo, da mi nič ne manjka in da imam vse, kar potrebujem. Pa se hudo motijo. Vsako jutro, ko vstanem, si želim odpreti okno in vdihniti svež jutranji zrak ter ugledati prve sončne žarke. Pri nas v mestu pa tega ni. Ko odprem okno, vdihnem zrak, poln škodljivih snovi, ki jih v zrak spuščajo sosednje tovarne in avtomobili, ki noč in dan drvijo po cesti. Pa tudi prvih sončnih žarkov ne vidim, saj je siv smog že pred leti zajel celotno mesto. In ko mi še kdo reče, da imam vse, kar mi srce poželi, se mi lasje kar pokonci postavijo. Nimam vsega. Tebe nimam. Namesto da bi ob sprehodu gledala cvetlice na travniku, lahko opazujem le žvečilne gumije, zalepljene na betonski pločnik. In namesto da bi poslušala petje ptičkov, slišim le hrup avtomobilov. Joj, kaj bi dala, da bi te ponovno videla, saj se mi bo brez tebe še zmešalo.  Tako dolgo je že, odkar si odšla iz našega mesta, a vem, da nisi sama kriva, da so te tako grdo izgnali. Dala si nam vse, kar smo potrebovali, mi pa smo vse tvoje darove zamenjali za kup betona. Včasih smo s teboj živeli v sožitju in te spoštovali, sedaj pa se zdi, kot da te nihče več ne pozna. Jaz pa ves čas razmišljam le o tebi. Spomnim se počitnic, ko sem bila še majhna in smo s starši poleti hodili v našo zidanico na Dolenjskem. Tako rada sem sedela med brajdami, ko so si sončni žarki utirali pot med listi in me toplo greli, ko je grozdje že počasi dozorevalo, lahen veter pa mi je mršil lase, medtem ko sem sedela v travi in brala knjigo. Čutila sem, da sva skupaj, močno povezani druga z drugo, da nisem sama in da imam prijateljico, ki je marsikdo nima, in ta poseben občutek mi je bil vedno pri srcu. Pa zimske počitnice nekaj let nazaj, ko je zapadlo toliko snega, da smo cele dneve zidali snežne gradove in se kepali. Pa poležavanje na plaži in opazovanje rib, ki plavajo v morju. Vsi ti lepi trenutki, ki si mi jih ti le še polepšala. Noben ne premore tolikšne lepote kot ti, veš. Res te tako pogrešam! Hudo mi je, ko vidim, da se ljudje sploh ne zavedajo, kako pomembna si za naše življenje. Ljudje ves čas hrepenimo po ljubezni in vsi bi radi našli ˝ljubezen svojega življenja˝, nate pa lahko mirne vesti kar pozabimo. Sploh se nobeden več ne spomni nate! Saj sploh ne vedo, kaj je ljubezen! Ti bi morala biti naša največja ljubezen, ti, ki nam omogočaš življenje, nam daješ hrano in dom, mi pa s tabo ravnamo, kot da te sploh ne potrebujemo. Ejej, stara, to pa še jaz vem, da ne pomeni nič dobrega. Razumem, zakaj si zadnje čase tako jezna in pošiljaš nad nas naravne katastrofe. Sušo, poplave, žledolom, tornado … Razumem te, tudi meni ni všeč, če kdo grdo ravna z mano. Mi se nad tem sicer samo pritožujemo, a v resnici smo mi do tebe še veliko bolj nesramni. Zasipamo te z odpadki, v zrak spuščamo škodljive pline, v vodo pa kemikalije. Ljubezen pa taka! To morava spremeniti in vem, da nama skupaj lahko uspe, saj prava ljubezen premaga vse ovire.

Upam, da se čim prej vidiva, ostani zdrava še milijone let.

Čau

Marjetka Oblak

(Gornje besedilo je napisala Zala Stražišar, učenka 9. a, za literarni natečaj Najboljše ljubezensko pismo naravi v Sloveniji 2017.)