Predzadnji teden novembra smo učenci 8. a razreda imeli teden prve pomoči, ki je potekal na Koroškem, v kraju Libeliče.
Ob prihodu v dom Ajda smo se nastanili v sobe in se spoznali z učenci in učitelji druge šole iz Žužemberka. V popoldanskem času smo odšli na sprehod, kjer smo si ogledali današnjo mejo med Avstrijo in Slovenijo. Tam smo s pomočjo zemljevida določili, kje teče reka Drava ter določili še lego ostalih krajev. Zvečer pa smo si ogledali video, kjer so bili predstavljeni splošni napotki za prvo pomoč.
Naslednji dan smo se učili različnih tehnik plezanja ter kako oskrbeti poškodbe kosti in sklepov. V popoldanskem času pa smo v gozdu spoznavali listnata drevesa in grmovnice, ki so značilni za koroške gozdove. Vsak izmed učencev si je moral izbrati svoje drevo in ga s pomočjo določevalnega ključa poimenovati.
V sredo dopoldne smo se učili o temeljnih postopkih oživljanja in o uporabi avtomatskega eksternega defibrilatorja. Bilo je zelo zanimivo in poučno, saj smo praktični del izvajali na lutki. Popoldne pa smo si ogledali eno najstarejših hiš v Sloveniji, v kateri še dandanes živijo ljudje. V večernih urah pa smo se pogovarjali o sestavi in uporabi vrvi. Pokazali so nam tudi različne vozle in njihovo uporabo.
Naslednji dan smo se učili o transportu ponesrečenca. Povedali so nam tudi, da je transport ponesrečenca zelo pomemben, saj lahko pri nepravilnem transportu pride do še hujših poškodb, ki so za ponesrečenca lahko tudi usodne. Kasneje so nam predstavili tudi streljanje z lokom. Popoldne smo odšli do kostnice, kjer smo si ogledali človeške kosti. Tam smo si ogledali tudi hišo, v kateri je potekal plebiscit. Zvečer pa smo imeli zabavo s plesom in družabnimi igrami.
Zadnji dan šole v naravi pa smo se učili še o termičnih poškodbah in na kakšen način oskrbeti opeklinske rane.
Za zaključek pa bi rad povedal, da mi je bila šola v naravi zelo zanimiva in poučna.
Tine Krpan, 8. a
V ponedeljek, 20. 11. 2017, smo se odpravili z Rakeka proti Libeličam. Zelo sem se veselila tega CŠOD-ja, saj sem vedela, da je to za nas nova priložnost, da se bolj povežemo kot razred in da spoznamo nove prijatelje iz druge šole. V tem primeru so to bili osmošolci OŠ Žužemberk. Na cilj smo prispeli malo pred njimi in že na prvi pogled so se mi dolenjski učenci zdeli zelo prijazni in zanimivi.
Nato smo se razvrstili po sobah. Sicer so bile pred prihodom manjše težave z razporeditvijo po sobah, ker niso imeli dovolj postelj, zato naj bi tri naša dekleta spala pri sosednji šoli. A so na koncu tri dekleta iz OŠ Žužemberk spala pri nas, Lorena pa v naši sobi na dodatnem ležišču. Teh težav sem se na začetku kar malo ustrašila, saj je to metalo slabo luč na organizacijo, a potem sem ugotovila, da se nimam česa bati, zato sem se hitro sprostila.
Tam mi je bil všeč ves dom z okolico vred. Vse je bilo lepo urejeno, imeli so jasna pravila, veliko igrišče in dom, v katerem si se zelo enostavno orientiral. Jedilnica je bila malo manjša kot v drugih CŠOD-jih, mi je pa bila zaradi tega toliko bolj všeč. V njej smo se tudi zbirali za razne aktivnosti in navodila ter vedno imeli dostop do vode, sadja in čaja. Imeli pa so tudi odlična kosila, zato nikoli nisem bila lačna, čeprav nekateri (večinoma fantje) pravijo, da je bilo hrane premalo. Ampak jaz se s tem ne strinjam.
Delali smo v dveh ali treh skupinah. S tem sem bila zelo zadovoljna, saj ko smo bili v treh skupinah, je bila ena od skupin naš razred. Tako smo se lahko bolj povezali. Ko pa smo delali v dveh skupinah, smo bili pomešani z drugo šolo in tako smo se lahko bolje spoznali tudi z njimi. Vsak dan pa smo imeli tudi pohod, saj je za nas zelo zdravo, da smo veliko v naravi.
Glavna tema je bila prva pomoč, kar nekaterim učencem ni najbolj všeč, ampak jaz osebno se zelo zanimam za to, zato mi je bilo vsako predavanje in vsako praktično delo zelo zanimivo. To je verjetno tudi vplivalo na dobro počutje v CŠOD-ju. Bilo pa je tudi veliko dodatnih dejavnosti: lokostrelstvo, plezanje in družabne igre, teme s področja biologije in podobno. Vse te aktivnosti so mi zelo zabavne, ker sem v njih dokaj dobra.
Naše prijateljstvo z Žužemberčani pa je bilo vsak dan boljše in čeprav je bilo tudi nekaj prepirov, se je na koncu vse razčistilo. Z moje strani ni bilo nobenih zamer ali česa podobnega, zato sem se čisto vsak dan zabavala. V petek pa smo si razdelili vse možne številke in bili zelo žalostni, ker je bil to dan odhoda. Žužemberčani so odšli malo prej, nas pa so priganjali h kosilu, da se nismo mogli niti do konca posloviti. To je v meni zbudilo še večje razočaranje, ampak sem na srečo obdržala veliko stikov in pogovarjamo se tudi, da bi se kdaj spet dobili.
Jaz ta CŠOD označujem kot najboljšega v celi osnovni šoli, zaradi prijateljev, učiteljev, ki so nam vse zelo dobro ponazorili, in teme, ki mi je zelo ustrezala. Pogrešam pa vse: od doma Ajda do učiteljev in novih prijateljev.
Ema Zdovc, 8. a
