JEZERSKA DEKLICA
Zjutraj sem se zbudila v steklenem gradu povodnega moža. Nisem si upala vstati s postelje, saj bi se zbudil tudi povodni mož in bi spet morala loščiti tla. Potem pa sem se spomnila na lepega lovca, ki ga že nekaj časa opazujem in se odločila, da se bom odtihotapila do njega. Ko sem odprla vrata, so močno zaškripala. Povodni mož se je zbudil in spet sem morala loščiti tla. Ko pa je šel povodni mož še malo zadremat, sem izkoristila priložnost. Smuknila sem skozi grajska vrata in odplavala na gladino. Videla sem, da lovec na bregu še spi, zato sem se usedla na skalo. Želela sem si, da bi se zbudil, da bi se lahko malo pogovarjala. Lovec se je res zbudil, vendar sem se spomnila, da se bo kmalu zbudil tudi povodni mož, zato sem mu pustila le tri luske in odplavala nazaj v grad. Imela sem srečo, saj je povodni mož še spal. Odplavala sem v svojo sobo in vzela knjigo z naslovom Kako se rešiti prekletstev. Prebrala sem poglavje o tem, kako se rešiti prekletstva jezerske deklice. Ker pa je bil že večer, sem ob branju zaspala in sanjala o lepem lovcu.
Vanesa Istenič, 6. a (Jezerska sirena – poustvarjanje)
EVRIDIKA PRIPOVEDUJE
Nekoč je za devetimi gorami, za devetimi vodami in sedmimi jezeri živel prečudovit in zelo prijazen glasbenik, po imenu Orfej.
Orfej je bil moj mož. Zelo dobro sva se razumela, skupaj sva živela in imela tudi dva prečudovita otroka. Na žalost pa se je moj čas na Zemlji prehitro dopolnil. Bilo je neke noči, ko sva se jaz in Orfej sprehajala po grajskem vrtu; ker je bila tam tema, nisem gledala, kod hodim, in sem po nesreči stopila na kačo. Zaradi kačjega ugriza sem kmalu po tem dogodku umrla. Orfej je bil zelo žalosten, zato se je, nespameten človek, odpravil v Tartar. V Tartaru ni bilo tako grozno, kot pripovedujejo zgodbe, bilo je mnogo huje. Prav zato nisem želela, da bi me prišel rešit. Kajti vedela sem, da bo njegova žalost še večja, če me bo videl v podzemlju. Pa čeprav sem si po drugi strani vsaj malo želela videti človeka. Ne morete si misliti, kako sem bila srečna, ko sta kralj in kraljica dovolila, da sem lahko odšla z Orfejem na površje. Na poti na površje pa se je moj predragi Orfej, misleč, da ga ne dohajam,obrnil in samo zaradi njega sem se morala ponovno vrniti v Tartar.
Orfej pa je preostanek svojega življenja preživel v gorah, kjer je neprestano jokal in se smilil samemu sebi.
Manca Oblak, 8. a (Orfej in Evridika – poustvarjanje)
Baron Münchhausen na Cerkniškem jezeru
Nekoč je baron prišel na Cerkniško jezero. Lovil je ribe, in sicer brez dovolilnice. Vedno mu je prijela čudna riba, ki mu je s svojo močjo zlomila palico, pa naj je bila ta še tako debela. Pa se je nekega dne baron nečesa domislil. Ta ideja je bila preprostejša od najbolj preproste. No, takole … Mislil je ribi povedati, da je slavni baron Münchhausen in da mu zato ne sme zlomiti dragocene palice. In res, tako je tudi storil. Ko je riba ugriznila v vabo, ji je povedal to, česar se je domislil. Ujel jo je. Bila je zelene barve, imela je velikanske in izbuljene oči. Kljub svoji velikosti je imela čisto drobne, svetleče se luske in zelo majhne plavuti ter velik rep … Skratka, bila je zelo čudna. Rekel mi je, da take ribe še nikoli ni videl, tako kot jaz. Vendar jo je dal vseeno služabnikom in imel je dobro večerjo. Takšne ribe še nihče drugod na svetu ni jedel. Ponoči se mu je sanjalo, da je ujel še veliko takih in drugačnih rib. Bile so vseh barv, razen zlate. Vse so ga ubogale le zato, ker jim je rekel, da je slavni baron Münchhausen.
Ko je šel naslednji dan lovit ribe, je na prvi met ujel zlato ribico. Takoj je pomislil, da je baron in … in prešinile so ga želje, ki se mu izpolnijo, če jo spusti. Takoj si je želel postati cesar, spremeniti svojo hišo v mogočen grad, za sužnje zastonj imeti druge ljudi … A baron se ni spomnil, da ima samo tri želje. Ko je hotel, da mu riba izpolni četrto željo, mu je odgovorila: »Imel si tri želje in vse tri si zapravil. Imel si vse in zdaj nimaš ničesar.« Takoj ko je riba to izrekla, je odplavala. Ko se je obrnil, je ugotovil, da ni več cesar. Tam, kjer bi moral stati grad s služabniki, pa ga je čakala le njegova hiša.
Baron ni nikoli več lovil rib v drugih krajih. Kdo ve, ali je zanj danes kaj slabšega kot ribolov.
V druge kraje pa je seveda odšel kot baron – slavni baron Münchhausen.
Sara Udovič, 6. b (Čudovita popotovanja lažnivega kljukca barona Münchhausna – poustvarjanje)