SULTANOVA SOBA
Soba je bila precej velika. Stene so bile popolnoma prekrite z zavesami. Po tleh so bile dragocene preproge. Ponekod so z zaves visele pisane vrvice s cofi. V ozadju je bilo okno, pokrito z rezljano mrežo.
Vse je bilo obloženo z blazinami in nikjer ni bilo ostrih robov. Blazine so bile valjaste kot salame. V levem kotu je bila blazina, na kateri je sedela služabnica.
Sultan in Šeherezada sta sedela na velikem divanu. Na desni strani je bila šesterokotna mizica, na njej pa čajnik in trije kozarci. Zadaj je bila prislonjena lutnja.
Sultan je bil obut v zakrivljene opanke, Šeherezada in služabnica pa sta bili bosi. Sultan je imel na glavi turban z okrasnim kamnom. Šeherezada je imela spuščene lase, služabnica pa kite.
Nikjer ni videti svetilke, prav tako pa tudi ne vrat, pred katerimi stražita stražarja z ukrivljenima sabljama.
Mark Štrukelj, 6. a (Tisoč in ena noč – poustvarjanje)
ŠEHEREZADA PRIPOVEDUJE
Jaz sem Šeherezada. Po desetih letih poroke s sultanom sem rodila tri sinove. Eden je vojak, drugi je vajenec pri gostilničarju, tretji pa še ni našel nobenega poklica.
Nekega dne je moj mož sultan v dvor sklical vse tri sinove. »Dragi moji prelepi sinovi,« je rekel. »Čas je, da razglasim naslednjega sultana. Sultan bo tisti, ki bo domov pripeljal najlepšo, najbolj pametno in najbolj prijazno ženo, ki bo dobil vsaj nekaj tujega zemljišča in nekaj znanja,« je nadaljeval.
Tako so sinovi odšli. Vsakega posebej sem pozdravila, najmlajšega pa najbolj. Vsakemu sem za na pot dala po en sendvič, jabolko in sok. Pozneje sva se s sultanom pogovorila. Šla sva do bližnje zelo dobre restavracije. Vsi so naju spraševali, kje so sinovi. Vsem sva enako odgovorila.
Naslednjega dne sem ugotovila, da je moj oče, nekdanji vezir sultana, močno bolan. Takoj sem prihitela do njegove hiše in ga videla ležati v postelji. »Oče, kaj ti je?« sem ga vprašala. »Deklica moja, pusti me, uživaj v življenju in mene pusti,« mi je rekel. Objela sem ga, ko mi je v naročju umrl. Bila sem žalostna, jokala sem, a kmalu me je sultan potolažil.
Po treh letih so domov prišli sinovi. Vsak s svojo ženo, vsak s pogodbo o zemljišču in polno glavo znanja. Vse tri sinove sva objela. Gospodinja nam je pripravila večerjo.
Najstarejši sin je imel lepo, a pohlepno ženo, drugi sin je imel grdo, prijazno in neumno ženo, najmlajši sin pa je imel lepo, pametno in prijazno ženo. Tu je zmagal najmlajši sin. Najstarejši sin je imel veliko, lepo zemljišče, drugi majhno in grdo, najmlajši sin pa je imel ravno pravšnje zemljišče. Spet je zmagal najmlajši sin.
Pri znanju pa je bilo spet enako.
Oče oz. sultan je razglasil naslednjega sultana, to pa je bil najmlajši sin.
Na svojem zemljišču je naredil trgovino, v kateri so delali do tedaj brezposelni ljudje.
Jaz in moj mož sva lahko le gledala, kako pametnega sina imava. Tako vsi živimo še naprej dobro in predvsem srečno.
Tia Saša Gärtner, 6. a (Tisoč in ena noč – poustvarjanje)
SULTANOVA SOBA
V mogočni palači sredi neizprosne puščave je soba, v kateri Šeherezada pripoveduje zgodbe. Služabnik, ki dela v palači, mi je pravil, da je soba živih barv. Ima velika okna z barvnim steklom. Na oknih so zavese, ki so narejene iz svile z daljne Kitajske. Zavese so modre in na njih so narisane zvezde. Tla so iz hrastovine in imajo vrezane različne podobe. Sredi sobe stojita dva naslonjača, zraven je mizica s skodelico, v kateri je čaj. Na mizici so razni predmeti in igračke iz slonovine. Na stropu visi pisan lestenec z veliko svečami. Na stropu je tudi veliko ogledalo, ki ga čistijo vsak dan in se sveti od čistoče. Po steni so narisane rože, ki so zelene in vijolične. Soba ni kvadratna, temveč okrogla. Po sobi je veliko kipov, narejenih iz gline, bele kot sneg. Palača je zelo visoka in ima visoke zidove. Vanjo ne spustijo veliko ljudi. Straži jo veliko vojakov z dolgimi sulicami. Je bela in okoli nje se vije smaragdno zelena reka. V njej plavajo krokodili in še kaj hujšega. Sredi palače je ura, ki je najbolj točna v vsej deželi. Na vsaki strani palače so vrata. Narejena so iz lesa, na zunanji strani pa prekrita z železom. Na vratih so ostre in dolge konice.
Na zidu na vsaka dva metra stoji vojak z lokom ali puško. Palača ima veliko oken, ki so prekrita z železnimi rešetkami. Ima tudi štiri stolpe, na vrhu vsakega pa je zlat križ. To je vse, kar se je služabnik spomnil, saj je ostalo pozabil.
Peter Bajt, 6. a (Tisoč in ena noč – poustvarjanje)
ŠEHEREZADA PRIPOVEDUJE
Naši deželi je vladal lep in pameten sultan. A bil je zelo žalosten, saj mu je umrla žena, ki jo je imel zelo rad. Odločil se je, da se ne bo nikoli več poročil. Prebivalci pa smo hoteli ravno nasprotno, predvsem zaradi naslednika. Sultan je sklenil, da se bo poročil, a le za en dan, saj bo ženo že prvo jutro po poročni noči ubil.
Ko je moj oče tisti dan prišel domov, sem videla, da je žalosten. Vprašala sem ga, zakaj, in odgovoril mi je, da mora najti dekle, s katero se bo sultan poročil le za en dan. Pomislila sem, da sem jaz tista, ki lahko sultana reši žalosti. Prepričala sem očeta, da me je predstavil sultanu. Imela sem dober načrt in upala, da bo uspel. Prišel je dan, ko sem odšla v sultanovo palačo. Zvečer sem ga prosila, če mi izpolni mojo zadnjo željo – da mu povem pravljico. Izpolnil mi je željo, jaz pa sem pravljico naredila zelo napeto in rekla, da mu bom nadaljevanje povedala naslednji večer. Zaradi radovednosti, kako se bo pravljica nadaljevala, me ni ubil. Ker sem s tem nadaljevala vsak večer, sem si življenje podaljšala za 1001 noč. Po tem času pa me je sultan tako vzljubil, da se je odločil, da me ne bo ubil, ampak bova še naprej živela skupaj.
Vanesa Istenič, 6. a (Tisoč in ena noč – poustvarjanje)