Z družino smo se odločili, da gremo na procesijo, na kateri bomo videli cesarja. Najprej smo odšli v trgovino po lepe obleke, nato pa smo se odpravili do cesarja. Ker je oče cesarjev bratranec, smo bili prvi v palači. Nas so še posebej lepo pogostili. Ko je bil cesar pripravljen, je odšel na balkon in lepo pozdravil vse ljudi. Oblečen je bil v bele hlače z zlatim robom, modro majico z zlatimi gumbi in rdeče ogrinjalo. Oznanil je, da bo naslednja prireditev čez en teden. Nato sta na balkon prišla še dva tkalca, ki v resnici nista izgledala kot tkalca, ampak sta bila sleparja in mestna roparja.
Ko ju je cesar predstavil, so skupaj odšli v palačo. Ker se je meni že takoj zdelo, da ta tkalca nista tkalca, ampak roparja, sem ju odšla pobliže spoznat. Ker se jima je med pripovedovanjem zatikalo, sem bila zdaj čisto zares prepričana, da nista tkalca, ampak roparja. Cesar je vse ljudi odpeljal v palačo na pogostitev. Ker jaz nisem bila lačna, sem ves čas opazovala roparja. Čez približno pol ure sta roparja odšla po stopnicah, ki vodijo v cesarjevo sobo. Odšla sem za njima in ugotovila, da sta res šla v njegovo sobo. Ker nisem hotela uničiti gostije, sem roparja samo poslušala. Pogovarjala sta se, kako bosta uničila cesarja in dobila palačo. Ker sta se pretvarjala, da tketa, jima je cesar nasedel. Roparja sta od cesarja zahtevala veliko denarja, saj sta ga potrebovala. Ugotovila sem, da je tudi to laž. Tkalca sta nato pokazala obleko, a je bila nevidna, ker sploh ni bila obleka, ampak prazen nič. Ker je cesar verjel mestnima roparjema, je odšel kar gol na rdečo preprogo. Imela sem občutek, da moram povedati resnico, zato sem jo res povedala. Stopila sem na rdečo preprogo in začela govoriti, kako sta roparja pretentala cesarja. Cesar mi je verjel in roparja so odpeljali za zapahe. Cesar se mi je lepo zahvalil in mi dovolil en teden ostati v palači. Na koncu se je vse lepo in srečno izteklo.
Sara Ivančič, 6. a
Ko je cesar prišel iz palače, sem videl, da ni oblečen. Zdelo se mi je čudno, ker cesar je bil vedno nor na oblačila, za to procesijo pa se ni potrudil, da bi si kaj oblekel. Procesija je bila zelo dolga, jaz pa sem bil skoraj zadnji v koloni. Vsi so ga hvalili, kako ima lepo obleko, čeprav ni imel čisto nič na sebi. Medtem ko smo hodili v procesiji, sem slišal, da je tisti, ki ne vidi oblačil, neumen in ni primeren za svojo službo. A ta dva tkalca oblačil sem že nekje videl. Nekoč sta mi ukradla denar, zaslužen pri kovaču. Ko pa sta s procesijo prišla do mene in moje družine, sem zavpil, da je cesar gol. Vsi so me čudno gledali, najbolj pa cesar, ampak po tem so vsi v en glas zavpili isto kot jaz.
Ko pa je bilo procesije konec, pa jo je cesar hitro ucvrl v palačo.
Luka Debevec, 6. a