Nekega večera, mislim, da je bil ponedeljek ali pa nedelja, je na Rakek prijahal čudno oblečen možic. Mislila sem si, da je iz cirkusa in da napoveduje njegov prihod, zato sem mu stekla naproti. Kaj hitro sem ugotovila, da ni to, kar sem mislila, da je.
Povabila sem ga v hišo. Ko sem ga pripeljala, je hišo gledal, kot da je padla z Lune. Nato je rekel, da bi samo malo vode, nato pa kar odšel, vode pa sploh ni počakal. Odšla sem za njim. Našla sem ga pred pošto. Ravno sem ga hotela nagovoriti, ko se je obrnil in si začel ogledovati temno izložbo (ura je bila 10, vse so že zaprli). Začel je hoditi naprej. Prišel je do knjižnice. Hodil je čisto počasi, nato pa rekel: »Vau, kakšne lepe stvari prodajajo.«
Tup! Zaletel se je v cestno svetilko, se ji v temi opravičil in odšel naprej. Takrat sem ugotovila, da mora biti možicelj v temi malce slep. Nekaj časa sem kar stala, nato pa se čisto počasi obrnila. Že sem hotela oditi domov, ko sem ga slišala pripovedovati. Odšla sem za njim. Opazila sem ga že na daleč (to ni bilo težko), kako pripoveduje zgodbe svojemu odsevu v oknu nekdanje pekarne. Ugotovila sem, da je odličen pripovedovalec. Usedla sem se na poštni nabiralnik in ga kar nekaj časa poslušala. Čez nekaj časa me je prišla iskat mama. Odpeljala naju je domov. Zjutraj smo ugotovili, da je gospod že odšel. Celi družini je odleglo, a takoj ko so to povedali, se je nekako spet prikazal pred vrati.
Od takrat živi v naši hiški na drevesu. Vsak večer se vsi natrpamo vanjo in ga poslušamo. Tale gospod je prav en čuden možic, ampak povem vam, v njegovi družbi je res zabavno.
Risa Lavrič, 6. a