Živijo! Sem Leja in stara sem devet let. Že od malih nog s starši živimo pod zapuščenim kozolcem na robu mesta. V družini smo jaz, moj brat ter moja starša. Bratu je ime Janko.
Pri mojih treh letih smo ostali brez vsega. Mama je bila odpuščena zaradi nerednega dela, očetova proizvodnja pa je šla v stečaj. Zaradi neplačanih položnic in davkov smo morali zapustiti dom in tavati po svetu brez vsega. Imeli smo to, kar smo imeli na sebi, in drug drugega.
Sorodniki so se preselili v Nemčijo zaradi boljšega dela, prijatelji pa so nas zapustili zaradi revščine. Mama in oče sta pošiljala prošnje za zaposlitev, a nikoli niso bile uspešne.
Nekega dne je mama dobila službo na banki in življenje nam je šlo na bolje. A ni bilo ves čas tako. Ko je mama začela nositi denar domov, je vsega zapravila samo zase in svoje potrebe, zato se je oče nekega dne odločil, da temu naredi konec in se pogovori z mamo. In res sta se. A bolje bi bilo, če se sploh ne bi pogovorila o maminem pretiranem zapravljanju denarja, saj se je mama odločila, da se z očetom ločita in nas zapusti.
In spet. Stara pesem. Spet smo bili revni, imeli pa smo samo to, kar imamo na sebi in drug drugega. Kmalu nismo imeli niti strehe nad glavo, saj se je neko nevihtno noč naš kozolec vnel in v plamenih zelo hitro zgorel.
Ko sem bila stara 12 let, sem začela razmišljati o službi, a oče se s tem ni strinjal. Govoril je, da sem še premlada, naj uživam otroštvo kolikor ga lahko, čeprav ubožno in revno, in da denar ne osreči človeka. Za primer mi je dal mamo. Bila je ljubeča in prijazna, ko smo bili še revni in smo imeli samo drug drugega, sedaj pa je nekje osamljena, brez ljubeče družine, ki jo je vedno imela rada, ji pomagala in jo podpirala, ampak kmalu bo tudi ona ostala brez vsega, saj denar zapravlja za nepomembne reči. A nisem se dala pregovoriti. Na koncu mi je oče le popustil in začela sem iskati službo.
Najprej sem delala v pekarni, nato v trgovini z avtomobilskimi pripomočki, na koncu sem pa čistila v neki tovarni.
Od takrat nam je šlo življenje na bolje. Oče je dobil službo, brat je končal šolo in postal zobozdravnik, kupili smo si hišo in za njo majhen, a močno koristen vrtiček.
Sedaj živimo srečno, mama pa, kakor je rekel oče, je izgubila vse, kar si je pridobila, in spet je na začetku kot pred pridobitvijo službe, samo da sedaj nekje sameva na ulici in nima ničesar in nikogar.
Mi pa imamo vse, kar je potrebno za prijetno življenje, in kar je najpomembneje, imamo drug drugega, vedno si pomagamo in se imamo neskončno radi.
Špela Jernejčič 8.a