Lansko leto, leta 1999, na zadnji dan v letu sem šla past čredo naših ovac. Bilo je okoli enajstih zvečer. Bilo je zelo temno, a imela sem par sveč. Po kilometru hoje sem v odsevu lepega jezera zagledala žarek svetlobe, ki je prihajala iz odprtine v neki skali. Luknja je bila zelo svetla in ozka. Bila sem suhceno in majhno dekle, a zelo pogumno. Stekla sem do odprtine in skočila vanjo. V tistem trenutku se je jama odprla, zelo sem se ustrašila, a se nisem obotavljala in sem nadaljevala pot.
Ko sem vstopila, sem za kamnito okroglo mizo zagledala nekega zelo starega človeka. Stopila sem bližje in v daljavi zaslišala zvonjenje. To je pomenilo, da je odbila polnoč. Zaslišala sem čudne zvoke, kot da bi nekaj plezalo po kamnu. Ozrla sem se nazaj in zagledala človeško brado, ki se je ovijala okoli kamnite mize. Videla sem, da je kar devetkrat ovita. V tistem trenutku sem se spomnila pripovedke o kralju Matjažu. Zaslišala sem premikanje, za trenutek sem se ustrašila, da je medved. Ozrla sem se nazaj in vojska ljudi je pokleknila pred mano. Zdelo se mi je, da priklon ni namenjen meni, zato sem se ozrla nazaj in zagledala KRALJA MATJAŽA. Nisem imela izbire, zato sem se priklonila še jaz. Kralj mi je rekel, naj iztegnem roko, in to sem tudi naredila. V roke mi je dal mošnjo zlatnikov, ki je bila težka vsaj dva kilograma. Zahvalila sem se mu in stekla iz jame.
Poiskala sem čredo ovac in se odpravila domov. Nisem potrebovala sveče ali svetilke, pot domov mi je osvetljevala luna. Ko sem prispela domov, staršem nisem povedala za prigodo. Na mizo sem spustila mošnjo in po lesenih stopnicah stekla v sobo. Od takrat naprej smo bili premožnejša družina v vasi. Vsako leto za silvestrovo smo dobili obisk kralja Matjaža, njegove vojske in vedno nove mošnje z zlatniki.
Ajda Perko, 7. a