Ime mi je Sergej. Star sem 30 let in sem iz Moskve. V boljševiški revoluciji so mi boljševiki ubili mamo, očeta in brata ter zažgali hišo in odnesli vse dragocenosti. Sam sem bil na srečo v trgovini, ki pa je bila bolj ali manj izropana, tako da mene niso ujeli. Slišal sem, da so požgali tudi tovarno traktorjev, v kateri sem delal, zato sem ostal še brez službe. Ker tukaj v Rusiji nimam več nikogar in je stanje vsak dan slabše, sem se odločil, da grem poiskat srečo, delo in stanovanje ter si ustvarit družino v Ameriko. Težko mi je, da sem moral oditi iz Moskve, a tako pač je. Upam, da bo tam tako, kakor je na letakih; velike plače, lepa dekleta, da si bom lahko kupil, karkoli bom hotel, želim pa tudi poslušati originalni jazz. Sprejel bom vsako delo, saj mislim, da sem dovolj močan in sposoben vsakršnega dela, samo da bom bolje in bolj srečno živel. Slišal sem, da se gradi železnica in da je tam dobro plačano delo, zato upam, da jo bom lahko gradil. Ko pogledam vse te ljudi okoli sebe, vidim, da so še bolj obupani kot jaz, nekateri nimajo niti dostojnih oblačil in obutve, nekateri pa niti hrane. Malo prej je en pijanec hodil mimo nas in se drl, da v Ameriki ni nič dobrega in da nas čaka trdo garaško življenje ter da nas bodo vsi zasmehovali. Prav on naj bi se vrnil nazaj v Nemčijo iz Amerike. Zdaj me obhajajo dvomi in mešani občutki, sprašujem se, če je vse to res. Ampak nimam druge izbire, saj vem, da bom vseeno bolje živel tam kot v Rusiji. Želim si, da bi se lahko še kdaj vrnil nazaj, ko se bodo razmere umirile in se bo država postavila nazaj na noge, in morda z denarjem iz Amerike začel novo življenje v svoji ljubi domovini.
Matej Mavsar, 9. a