Ime mi je Janez Rotenhajzer. Imam 25 let in sem gradbeni inženir. V Ameriko odhajam, ker si želim obogateti, da bodo moji otroci živeli bolje, kot sem sam živel v mladosti. Upam, da me bodo Američani sprejeli, in pričakujem mirnejše, bolj sproščeno življenje. Ko bom zaslužil, bom nekaj denarja poslal tudi nazaj v Slovenijo družini. Pred letom dni se je v Ameriko preselil moj najboljši prijatelj in prejšnji mesec mi je poslal pismo, v katerem je pisalo, da njegovo podjetje išče gradbenega inženirja. Odpisal sem mu, da pridem. Nekaj časa bom živel z njim. Naslednje leto pride mogoče v Ameriko tudi moja ljubica, tako da bova potem živela skupaj. Ime ji je Ana in obvlada angleščino. Tam se bova poročila in živela mirno družinsko življenje.
Zelo težko sem se poslovil od mame, očeta in dveh bratov. Sedaj, ko stojim v tej vrsti, mi del možganov dopoveduje, da sem naredil napako, vendar pa drugi del pravi, da bom obogatel. Zelo me skrbi, če me bodo sploh spustili v Ameriko, a vidim še veliko bolj neizobražene ljudi, kot sem sam. Malo znam govoriti angleško. Če me podjetje ne bo najelo, se lahko zaposlim z iskanjem in kopanjem zlata. Slišal sem, da je to zelo dobičkonosno.
Veselim se že, da bom spet videl svojega prijatelja. Upam, da bo plovba potekala brez nevšečnosti in da bo morje mirno. Nisem ravno največji oboževalec morja, vendar mislim, da ne bom dobil morske bolezni. Prijatelj mi je naročil, naj prinesem kaj slovenskega, saj že pogreša domovino. Vzel sem piščalko, ki sem jo sam izdelal, in pletene nogavice, ki mu jih je spletla njegova mama. Vzel sem tudi angleško vadnico, da bom imel na ladji kaj početi.
Gašper Nemgar, 9. a