Ime mi je Terezka Kofler. Stara sem 20 let. Po poklicu sem medicinska sestra. S starši nismo kaj dosti v stiku, saj sem se že pri sedemnajstih letih odselila in odšla živet k fantu Krištofu. Imam hčerkico Marijo, ki je stara eno leto. V Ameriko sem se odločila oditi, ker je fant dobil zelo dobro službo. On je sedaj že tam. Sama sem trenutno tukaj v pristanišču s hčerko, obe naju zelo zebe, saj se je vreme močno poslabšalo. Okolica je zatohla, temačna in neprijetna. Hrane ni veliko, včasih tudi po več dni ničesar ne dobiva. Ampak poskušam ostati optimistična, saj vem, da naju v Ameriki čaka boljše življenje.
Govorijo, da so tam višje plače kot pri nas v Sloveniji in da si je tam veliko lažje ustvariti družino in lepo življenje. Menim, da je tako boljše tudi za hčerkico, saj se bo tam lažje dobro šolala in posledično tudi ona lepo živela, ko bo odrasla. Seveda mi je bilo zelo težko zapustiti Slovenijo, svojo rodno deželo, saj imam tam zelo dobre prijatelje, pa tudi družino. Obenem me je tudi zelo strah, saj sem čisto sama tukaj. Okoli se potika veliko roparjev in hudobnih ljudi. Ko pomislim, kako se nas bo toliko vkrcalo na ladjo, ali bomo varno prispeli do cilja in ali bomo še kdaj videli svoje domače … To so dvomi vsakogar izmed nas. Skrbi me tudi, kako se bomo navadili na novo življenje, ali bom tudi sama dobila dobro službo. Navaditi se bom morala tudi novega jezika. Upam, da se bo vse dobro končalo, in ko bomo živeli v Ameriki, bom lahko ohranjala stike preko pisem, pa tudi denar bom pošiljala družini v Slovenijo, da bodo tudi oni lahko malo boljše živeli.
Katja Marolt, 9. a