Počasi sem stopala naprej, med vkrcanjem me je z vseh straneh obdajala množica ljudi. Ozračje je bilo turobno, saj smo bili vsi ̶ razen nekaj optimističnih potnikov, ki so svojim sosedom veselo razlagali, kako bodo v Ameriki obogateli ̶ tiho zatopljeni v svoje misli. Skrbelo nas je, kaj se bo zgodilo z nami in ali nas na drugi celini res čaka svetlejša prihodnost, po kateri smo vsi hrepeneli. Vedela sem, da moram od tod, saj je bil spomin na mojo pokojno mater še vedno preveč živ, a težko mi je bilo zapustiti svojega brata in sestro, ki sem ju imela najraje na svetu. Tolažila sem se z mislijo, da sta me vztrajno spodbujala, naj grem, ko sem dobila pismo svoje najboljše prijateljice Karmen s povabilom, naj se preselim k njej v Ameriko. A kljub zaskrbljenosti in občutku krivde, ker ju zapuščam, sem se, ko sem vstopala na ladjo, potihoma veselila, da bom končno spet videla Karmen in delala pri njej v lokalu. Že od malih nog sem si želela biti natakarica in nisem si mogla pomagati, da ne bi bila navdušena nad mislijo, da se mi bodo otroške sanje uresničile. A takoj, ko sem pomislila na to, se je v moji glavi oglasil nadležen glasek, ki me je opominjal, da mogoče ne bo vse tako, kot si zamišljam, in da sem ravnokar naredila največjo napako svojega življenja. Sodeč po obrazih mojih sopotnikov, smo vsi razmišljali o podobnih stvareh. Spustili smo se v neznano, ne da bi res vedeli, kaj nas čaka, in lahko smo le upali na boljše življenje. Tako smo ujeti v svojih mislih stali na palubi in gledali, kako se oddaljujemo od starega življenja ter plujemo novemu naproti.
Nina Švigelj, 9. a