DRUGAČNE BESEDE

Prebesedimo – Nika Zakrajšek, 6. b

Stare besede
so dolgočasne kot bele krede.

In muha ne leti,
ampak jo vse boli.
Ura ne kaže časa,
ampak na miru stoji,
in žoga se ne odbija,
ampak se v tla zabija.

Zato vžgimo domišljijo
in si izmislimo nove besede
ali pa kakšne skrite.

In prebesedimo besede!

Muha, da bo letela,
bo postala zzzmuha,
ura, da bo odštevala čas,
bo postala tiktakura,
in žoga, da se ne bo zabijala,
bo postala boingžoga.

Jaka Oblak, 6. b

 

LISTOMEČE

Jesen počasi, počasi,
kot slikar pobarvala je naravo.

Drevesa tiho, tiho
odvrgla so listje pred mrazom.

Jesen? Ne, listomeče!
Zdaj listje v debeli preprogi
čaka, da prekrije ga sneg.

List je, list ni.

Brina Šivec, 6. a

 

OREL IN ZAJEC

Leti, leti sokol.
Je zajčka srečal
ga takoj ogovoril:
Kam greš zajček mladi ti?
Zajček takoj mu odgovori:
K svojim mladim grem.
Pa tak orel odgovori:
Daj, zajec, pokaži mi,
kako tvoj mladi spi.
Ga zajček peljal
k sebi je,
mu pokazal kako
njegov mladi spi.
Je zgrabil orel ga
in z njim v luknjo.
Zdaj orel bogu zahvaljuje se
za malo mladega mesa.
Zajček pa skoči na eno skalico
in orel izgubil je južino.

Gal Hribernik, 6. a

 

STARE BESEDE

Stare besede
so kot neumne sosede.
A kadar spremenimo besede,
lahko pride do zmede.
Zakaj je miza miza,
če je lahko jedomiza.
Zakaj bi bila kača kača,
če je lahko strupenjača.
Zakaj je kapa kapa,
če je lahko glavapa.
Zakaj je ogledalo ogledalo,
če je lahko skropucalo.
Takih besed ne razume nihče,
ker so nerazumljive in čudne.
A meni so všeč!

Maj Prelaz, 6. b

 

KO GREM NA SPREHOD

Na sprehodu skozi mesto ali vas,
na vsakem koraku slišim drug glas.

Skozi mesto brrrmotor drvi,
čihapuha pa na obrobju vasi.

Ko spomladi na vrtu sedim,
slišim bzzzčebele,
ki se jih veselim.

Na polju pod gozdom
spet znan je glas –
fiju, fiju, se oglaša veter,
ki prinaša toplejši čas.

Nika Hribar, 6. a

 

ZMEŠGLJAVA

Danes šla sem na sprehod,
sredi ceste stal je hlod.
Hitro sem se odločila,
da ga bom kar preskočila.

Ravno ko sem odskočila,
moja sestra je zavpila:
»Pazi, pazi, to bo štala,
ker na glavi boš pristala!«

V hipu padla sem na glavo
in se mi je kar zmešalo.
Po nebu letele so ribe,
iz glave so mi rastle bibe.

Leteti pa bi morale ptice,
ki postale so kar rice,
lepi moji pa lasje
spremenili so se v bisje.

Tia Strohsack, 6. a