Moje srečanje z Gulliverjem

Zbudilo me je močno sonce. Ležala sem v čolnu, ki ga je premetavalo morje. Kako sem se znašla tu, nisem vedela. Nikakor nisem mogla vstati, da bi videla, kje sem. V tistem trenutku se je čoln umiril. Nekako sem vstala in ugotovila, da sem se znašla na neznani obali.

Plaža je bila čudovita, polna raznobarvnih rož in palm. Po pesku so se sprehajali rakci in ob obali so plavale želve. Stopila sem iz čolna in se sprehodila. Še vedno mi ni bilo jasno, kako sem se znašla tukaj, vedela sem samo, da sem neznansko žejna. Morala sem najti vodo, zato sem se odločila, da grem v gozd blizu plaže. Gozd je bil prav tako čudovit, kot plaža. Bil je poln rož in prelepih metuljev. Po nekem času se mi je zazdelo, da me nekdo gleda. Res neprijeten občutek. Ko sem pogledala naokrog, sem za grmički videla majhne ljudi. Najprej nisem vedela, ali sploh prav vidim. Gledali so me s čudnim pogledom. Hodila sem naprej in naenkrat mi je zmanjkalo tal pod nogami. Obvisela sem z glavo navzdol. Okrog mene se je zgrnila gruča majhnih ljudi. Odpeljali so me v grajsko ječo. Tam sem spoznala Gulliverja. Povedal mi je, da je tudi njega naplavilo morje, ker je iskal zaklad. Obljubil mi je, da če mu pomagam pobegniti iz ječe, da bo razdelil zaklad z mano. Skovala sva načrt za pobeg. V ječi sva našla sponko in jo uporabila, da sva odklenila vrata ječe. Z malimi stražarji sva hitro opravila, saj sva bila velika. Stekla sva proti plaži, kjer je bil Gulliver prepričan, da je zaklad. Na plaži sva našla zanimivo žival, ki je bila podobna zmaju. S strahom sva se ji približala in ugotovila, da sedi na veliki leseni skrinji. Gulliver je bil ves navdušen, saj je bila to skrinja z zakladom, ki ga je iskal. Jaz pa sem vedela, da ne bo dobro, da zmaja vznemiriva. Vseeno sem začela prigovarjati zmaju, da bi vzbudila njegovo pozornost. Med tem ko sem se pogovarjala z zmajem, se je Gulliver pritihotapil do skrinje in jo skušal izvleči. Ko je zmaj videl, kaj se dogaja, je razprl krila in se z vso mogočno jezo obrnil proti meni. Z grozo sem opazovala, kako se mi bliža s svojim gobcem in v strahu sem zamižala ter čakala na ogenj. V tistem trenutku sem se zbudila in z žalostjo ugotovila, da so bile le sanje.

Bila sem vesela, da nisem prepuščena tistemu čudnemu zmaju, a hkrati razočarana, saj ne bom nikoli vedela, kaj je bilo v tisti skrinji.

Brina Šivec, 6. a

 

SREČALA SEM GULLIVERJA

Včasih sem bila poznana kot raziskovalka po celem svetu. Preplula sem vsa morja in raziskala vse džungle. Bala se nisem ničesar, dokler nisem nekega dne priplula na daljni otok po imenu Liliput.

Najprej sem si mislila, da je to nenaseljen otok. A nato sem pod sabo opazila premikanje. Ustrašila sem se in začela brcati po pesku. Nato pa sem v daljavi opazila zelo majhen grad. Odšla sem do njega in pričakovala srčno dobrodošlico, kot vedno, a namesto tega so me ta mala bitja zvezala ter vklenila (zelo nesramno od njih). Naslednji je ven prišel kralj (vsaj mislim, da je bil kralj) in mi začel razlagati o njihovi deželi ter prebivalstvu. Šele kasneje sem ugotovila, da sem najverjetneje razbrcala polovico prebivalstva Liliputancev. Bila sem zmedena, kako so me ti majhni ljudje zvezali! Mene, najslavnejšo raziskovalko vseh časov, ki je preživela vse, a zdaj bo od dolgočasja umrla zvezana na tem otoku.

Minili so dnevi in vsak dan sem si bolj in bolj želela raziskati otok. Tako se mi je neki dan uspelo rešiti verig in sem zbežala nazaj do svoje ladje (ki je seveda ni bilo več). Vsa obupana sem sedela na plaži, dokler nisem v okolju opazila različne dele ladje. Odpravila sem se na delo. Sestavljala sem cel dan in noč. Naslednji dan pa je bila končno končana moja nova ladja (Argo 3). Nabrala sem, kolikor sem lahko,  hrane z otoka in se odpravila na pot. Po približno dveh dnevih na poti pa sem srečala še eno ladjo. Priplula sem k njim in se predstavila. Ugotovila sem, da ladjo upravlja nekdo po imenu Gulliver. Povedal mi je o njihovem cilju in jaz njemu o otoku ter mojih dogodivščinah. Odločili smo se, da si bomo izmenjali usluge. Meni bodo pokazali pot do normalne civilizacije, jaz pa njim do nekega oddaljenega otoka (katerega sem že obiskala, a pozabila njegovo ime). Najprej sem jim morala pomagati jaz (kar se mi ni zdelo pravično). Začeli smo s plovbo in nekaj dni v miru pluli po vodi. A nekega jutra sem se zbudila in ugotovila, da nas je zajel ogromen vihar. Zahvaljujoč mojim spretnostim preživetja mi je uspelo svojo ladjo rešiti. Gulliverjeva ni bila tako srečna. Valovi so jo premetavali in nagibali v vse smeri, dokler se ni zaletela v greben in se začela potapljati. Hotela sem pomagati, a ni bilo možno. Ko so se valovi umirili, sem odšla do potopljene ladje, vendar nisem našla ničesar razen razbitin. To je pomenilo, da si bom morala sama najti pot nazaj domov.

Po dolgem potovanju in borbami z nevihtami sem končno prispela v civilizacijo. Dobila sem zaželeno dobrodošlico in se odpravila na pot domov, kjer zdaj pišem to pripoved o moji dogodivščini. Kaj se je zgodilo z Gulliverjem, pa lahko le ugibam.

Snežna Lavrič, 6. b

 

SREČAL SEM GULLIVERJA

Nekega dne sem se odpravil v pristanišče, da bi tam pričakal svojega brata. Zaposlen je v Ameriki, zato se pelje z ladjo tja in nazaj. Ko sva se hotela odpraviti domov, sva srečala Gulliverja, ki je ravno prišel iz potovanja po deželi Liliput. Takrat so o tem vedeli vsi, zato je bilo okoli Gulliverja zelo veliko ljudi. Ko so se vsi odpravili domov, sva še midva z bratom malo poklepetala z njim. Rekel je, da je, ko so ljudje izvedeli za njegova potovanja, postal super zvezda. To mu seveda ni bilo najbolj všeč, saj so ga ljudje neprestano oblegali. Midva pa sva bila navdušena nad idejo, da bi tudi sama doživela nekaj tako vznemirljivega. Ponudil nama je priložnost, da greva z njim na naslednje potovanje. Oba sva se strinjala. Naslednji dan sva se pripravila za potovanje. Spakirala sva si kovčke. Ob približno 13. uri naju je Gulliver prišel iskat in skupaj smo se odpravili proti pristanišču. Naš cilj so bili otoki Laputa, Glubbdubdrib in Luggnagg.

Doživete pustolovščine so bile izjemne in nepozabne. Ugotovil sem, kako čudovit je ta svet v vseh svojih raznolikostih, zato je prav, da ga varujemo – za vse prihodnje »Gulliverje«, ki ga bodo na novo odkrivali.

Urban Katern, 6. a