Učenci sedmih razredov so pisali poezijo po šolskem dvorišču in s tem počastili literarno ustvarjanje Toneta Pavčka, ki je med drugim zapisal:

Prišel je, bolj žalosten kot vesel,

na ta svet, da bi pel.

 

Prišel je poln upov in praznih rok

na pomladni praznik otrok.

 

Prišel je majhen, drobcen, ubog

in zatrobil v srebrni rog.

 

In pesem ne žalostna, a čudno mila

se je čez svet potočila,

 

da so prisluhnile v gozdu ptice

in vztrepetale bajalice,

 

da so se odtajale hude zmrzali

na strmi previsni skali,

 

da so obstali hrasti in bori

med hojo po temni gori

 

in so ljudje, začudeni, vsak po svoje

ugibali, kdo neki to poje.

 

On pa je rekel samo: To ni pesem,

to je ena sama ljubezen.

 

(Tone Pavček: To ni pesem)