Učenci sedmih razredov so pisali poezijo po šolskem dvorišču in s tem počastili literarno ustvarjanje Toneta Pavčka, ki je med drugim zapisal:
Prišel je, bolj žalosten kot vesel,
na ta svet, da bi pel.
Prišel je poln upov in praznih rok
na pomladni praznik otrok.
Prišel je majhen, drobcen, ubog
in zatrobil v srebrni rog.
In pesem ne žalostna, a čudno mila
se je čez svet potočila,
da so prisluhnile v gozdu ptice
in vztrepetale bajalice,
da so se odtajale hude zmrzali
na strmi previsni skali,
da so obstali hrasti in bori
med hojo po temni gori
in so ljudje, začudeni, vsak po svoje
ugibali, kdo neki to poje.
On pa je rekel samo: To ni pesem,
to je ena sama ljubezen.
(Tone Pavček: To ni pesem)