Ob 140. letnici naše šole sem intervjuvala gospo Valerijo Logar, ki je tudi sama obiskovala rakovško šolo v času njene mladosti. Od nje sem pridobila veliko zanimivih informacij o šolanju izpred 59 let, ko se je njeno šolanje zaključilo. 

Leta 1954 se je prvič srečala z osemindvajsetimi novimi sošolci, ki pa šolanja niso vsi zaključili. Zanimivo mi je bilo, da so v njenih časih učitelje klicali tovariši in tovarišice. Povedala mi je, da ko je tovarišica prišla v razred, so vsi vstali in ko je rekla ‘za domovino’  so odvrnili ‘s Titom naprej’, se usedli in sedeli pri miru z rokami prekrižanimi na hrbtu. Šolske torbe so se precej razlikovale od današnjih, saj so imeli manj šolskih potrebščin. Sama je imela torbo narejeno kot aktovko iz govejega usnja, ki jo je izdelal domačin. V njej je imela le berilo, 2 zvezka, peresnico, copate in prtiček za malico. V peresnici so bili svinčnik, šilček, pero, črnilo, pivnik in cunjica. Torbo in peresnico je uporabljala vseh osem let. O njihovih oblačilih pa mi je povedala le to, da do sedmega razreda deklice niso nosile hlač ter da so v šoli bili precej bolje oblečeni kot doma. Pohvalila pa se je tudi s tem, da je kot deklica imela ‘dendel’, to je bila bela srajčka s telovnikom, krilom in predpasnikom. Za valeto pa si je oblekla modro obleko. V Valerijinih prvih razredih so malico v šolo dobivali kot pomoč od Amerike – UNRRA paket. Ta paket je vseboval marmelado, rdeč sir in mleko v prahu. Sama pa si je večkrat od doma prinesla tudi kakšno jabolko. Povprašala sem jo tudi o šolskih predmetih in domačih nalogah. Predmete so imeli večinoma enake kot mi, le da so se drugače imenovali. V šoli pa so se učili tudi nemščino in srbohrvaščino, ki takrat ni bila tuj jezik. Domačih nalog niso imeli veliko, saj so morali po šoli doma pomagati družini. Kazni za neopravljeno nalogo pa so tudi imeli; tovariš te je lahko poslal pred vrata ali pa v kot. Veliko učencev pa je ostalo po pouku in so morali snov velikokrat prepisati – na primer šestkrat. Gospa Valerija je v svojem prostem času obiskovala tudi številne krožke, kot so ročna dela, jamarski krožek, petje, gledališki krožek in gimnastiko. S sošolci so se zelo dobro razumeli, včasih pa so skupaj ušpičili kakšno vragolijo. V četrtem razredu so se z nekaterimi sošolci po pouku odpravili drsat na Cerkniško jezero. Ko so prišli domov, so vsi svojim staršem rekli, da so v šoli prenašali premog, a sošolčeva mama je vprašala učiteljico in resnica je prišla na dan, zato so bili vsi tepeni. Po končani osnovni šoli je večina njenih sošolcev odšla  na vajeniške šole ali pa v gimnazije. 

Gospe Valeriji se zahvaljujem za njeno pripravljenost za sodelovanje pri intervjuju. Iz vsega napisanega pa lahko opazimo, da se je naša šola od takrat spremenila; a le na bolje. 

 

Klara Zwölf, 8.b