Vabimo vas k branju avtorskih pravljic, ki so jih napisali šestošolci. Potopite se v zanimive zgodbe pravljičnih junakov in si polepšajte mrzle decembrske dni.

Laura Juhant: DREVO HRAST

Nekoč, pred davnimi časi, je živel deček po imenu Jakob. Jakob je najraje zbiral stare
ključe. Imel je enega, ki je bil res ogromen. Zakopal ga je na jaso sredi gozda ter nad
njega posadil drevo hrast.
To drevo je hitro rastlo. Imelo je čedalje več listov in debelih vej. Čez čas so se na
njega naselile ptice in veverice, v njegovo deblo pa žuželke, kot so mravlje in hrošči.
Jakob je vsak večer, ob sončnem zahodu, prišel k drevesu in ga občudoval. Minila so
tri leta in drevo je bilo veliko tri metre. Sedaj so na njem živele tudi lastovke. To drevo
je zatočišče nudilo veliko živalim v gozdu. Ko je minilo sedem let, je bil hrast visok že
sedem metrov. Takrat so se v njega vselile tudi sove in zajci. Imelo je zelo dolge in
debele korenine, ki so bile globoke več metrov. Med koreninami pa je bil zakopan
ključ. Jakob je bil star že dvanajst let. A še vedno je vsak dan, ob sončnem zahodu,
prišel k drevesu in ga občudoval ter živali, ki so živele na njem.
Ko je bil Jakob star šestindvajset let, je dobil družino in se preselil. Ni mogel več vsak
dan hoditi k drevesu, zato je počasi na to skoraj pozabil. Hrast ni bil več tako listnat
ter njegove veje so postajale suhe. Zaradi tega so se iz njega najprej izselile sove, nato
še zajci. Ko je minilo še sedem let, so se iz drevesa izselile lastovke. Jakob je na hrast
pozabil, saj se je igral s sinom in hčerko, Mojco in Maksom.
Čez čas se je gozd razrasel, zato so v gozd prišli delavci, gozdarji, v katerem je živel
Jakob in njegova družina. Ko je Jakob izvedel za to, se je po dolgih letih spet spomnil
na hrast, ki je zdaj v težavah. Tudi živali, ki so živele na njem, so bile v nevarnosti.
Jakob se je odpravil v gozd. Tam je ustavil delavce in jih vprašal, kaj počnejo.
Odgovorili so mu, da se gozd razrasel in ga je potrebno razredčiti. Ugovarjal jim je, a s
tem ni nič dosegel. V tistem trenutkom pa je čarobni ključ pod hrastom zasvetil ter
prestrašil delavce. Niso si več želeli v ta strašljiv gozd.
Jakob je zdaj ob sončnem zahodu hodil k drevesu na njegov stol. Z njim sta hodila tudi
njegova otroka Mojca in Maks ter Jakobova žena Tisa. Tam so si zgradili hišico, v
katero so hodili čez vikend. Na drevo so se spet naselile živali in dobilo je košato in debelo krošnjo.

Jaša Colja : MORNAR RIBA

Nekoč je živel mornar, ki je rad plul po morju. Nekega dne je povabil svoje prijatelje na pot. Pluli so čez tri oceane in tri države. Nenadoma pa se je pojavila nevihta, hitro so jo pobrali in odhiteli domov, a je bilo že prepozno. Nevihta jih je ujela, zato so potonili.

Vsi so ležali nezavestni na dnu morja, dokler ni prišla zlata ribica. Odhitela je po par začaranih morskih alg. Ampak te morske alge so imele tudi svoj stranski učinek. Mornar je ponovno zaživel, čeprav pod vodo. Zdelo se mu je čudno, kako lahko živi pod vodo. Opazil je, da ima škrge, zato si ni več upal na kopno, ker je mislil, da se bo izsušil. Toliko časa je bil pod vodo, da se je opogumil in stopil na kopno, škrge so se mu zaprle in lahko je dihal pod vodo in na kopnem. Počutil se je kot super junak. In res, sešil si je kostum in odšel. Poskusil je iti še v sladko vodo, a s sladko vodo so se njegove moči nadgradile. In tako je mornar postal neustavljiv super junak.

Lara Wallner: SEDEM VELIKANOV

Nekoč, pred davnimi časi, je živelo sedem velikanov, ki so bili na smrt skregani z ljudmi in vevericami.
Nekega jutra se je sedem velikanov prebudilo in se prestrašilo, saj so zaslišali človeške glasove.
Takoj so se poskrili, ker so jih ljudje lovili in ubijali. Najmanjši velikan je bil najpogumnejši, saj je šel
prvi ven in se razgledal naokoli, če je kje še kakšen človek.
Zamislil se je in si rekel, da mora ustvariti mir.
Tega ni nikomur povedal. Odločil se je, da se bo naslednje jutro odpravil.
Ko so se vsi ostali velikani prebudili, so bili presenečeni, saj sedmega velikana ni bilo.
Ta pa je med tem časom bil že na pol poti v Človekonijo. Tam so namreč živeli samo ljudje.
Ko je prispel, so ga takoj začeli loviti. Na srečo še ni bil tako velik in se je lahko skril med visokimi
stolpnicami. Takrat pa je zagledal lepo, milo in mlado princeso, ki je pravkar prišla iz gradu. Sprva se
ga je ustrašila, potem pa si ga je malo ogledala in nagovorila.
Tako sta se začela pogovarjati in družiti. Takrat pa so velikana in princeso našli. Tega nista pričakovala,
zato so velikana ujeli in odpeljali v ječo. Naslednje jutro je kralj prišel do njega in mu rekel, da so ga,
zaradi druženja s princeso, obsodili na smrt. Ko je princesa to izvedela, je bila tako jezna in žalostna, da ni
prišla niti na večerjo ali kosilo.
Medtem pa so se ostali velikani odločili, da grejo iskat najmanjšega, ker ga že nekaj časa ni bilo.
Hodili so in hodili ter prišli v zelen, temačen gozd, v katerem so živele predvsem veverice.
Ko so jih zagledale, so jih začele zmerjati in obmetavati z lešniki. Najstarejši velikan je ujel najbližjo
veverico.
Rekel ji je, da jo bodo pojedli za kosilo, ker je odvrgla največ lešnikov. Ona pa jih je prosila za usmiljenje, v zameno pa jim podarila srebrn prstan in rekla, da ima legendo, ki se uresniči samo v pravi ljubezni. Ampak nihče, ki je do sedaj živel, še ni ugotovil te legende. Tako je nastal mir med vevericami in ljudmi.

Velikan je bil že na poti na mestni trg, kjer naj bi izvedli obsodbo. Takrat pa je princesa prišla kralju na pot in mu rekla, da če ne bo prekinil obsodbe, ona ne bo več njegova hči. Kralj je prekinil obsodbo in velikana izpustil.

 

Timo Urbas: SUPER DOGODIVŠČINE

Pred milijoni let je za goro stala majhna vas. Vas je imela le nekaj hiš, v eni izmed njih pa so živeli trije
bratje. Bratje so si vedno želeli, da bi se jim zgodilo nekaj neverjetnega.

Nekega dne so prosili starša, če lahko odidejo iz vasi. Starša sta to zamisel potrdila in otroci so se
odpravili na pot. S seboj so vzeli hrano, pijačo, šotore in stvari, ki so jih potrebovali za preživetje v
naravi. Najmlajši brat pa je vzel še knjigo sveta in zbirko drevesnega listja.

Prišli so do gozda, ob katerem je bilo morje. Pojedli so kosilo in odšli na sprehod po gozdu. Ko so bili
sredi gozda, so zaslišali lomastenje in podiranje dreves. Skrili so se v jamo in prižgali luč. Bratje so
pogledali v knjigo in ugotovili, da je v gozdu kača, ki pa je bila široka in visoka tri metre, dolga pa
neverjetnih petindvajset metrov. V jami so prespali noč. Naslednjega jutra se je prvi zbudil najstarejši
sin. Zbudil je brata in skupaj so odšli ven. Čez nekaj trenutkov pa so se morali vrniti v jamo, saj so
opazili TITANOBOO (velikanska kača). Brskali so po knjigi in našli način, kako se odkrižati Titanoboe.
Brezov list so morali pomočiti v reko in ga skrili v meso, ki so ga imeli s sabo, Titanoboa je začela jesti
meso. Ko je pojedla list, se je zgrudila in umrla. Iz lesa so naredili čoln in odpotovali po morju.

Ko so prišli do sredine morja, so v vodi zagledali velikanske lovke. Pod njimi je bil KRAKEN (ligenj s
takšnim priseskom, da je pogoltnil celo ladjo).
Torej, en prisesek na lovki je bil velik za celo ladjo. V prisesku so zagledali odprtino in odplavali ven.
Zunaj so zajahali delfina in pobegnili stran.

Pot jih je vodila čez goro za katero je bila njihova vas. Vzpon na goro je bil težak, kamenje se je rušilo
in zato še noben človek ni prišel nanjo. Takrat pa se je zbudila TITANOBOA, zaradi učinka lista je bila
sedaj prijazna. Otrokom je pomagala plezati na goro. Ko so prišli tja, so vsem povedali za to
dogodivščino. Vpisali so se v knjigo rekordov in dobili novo prijateljico. Skupaj so srečno živeli do
konca svojih dni.