Spet zaplesala mati Uršula,
nad notranjsko deželo,
Butalce vse zacoprala,
saj pust je tu, naj bo veselo!!
Coprnica Uršula, povodni mož Jezerko, ščuka Velikanka. zmaj in …. BUTALCI! Na debeli četrtek so prevzeli oblast v Cerknici in spet vse postavili na glavo.
V prvem razredu smo se spraševali, kdo sploh so Butalci in od kod izhajajo. Ob prebiranju kratkih zgodbic o sejanju soli, kobiljih jajcih in širjenju cerkve smo se pošteno nasmejali in zaključili, da je edino pravo ime zanje – Butalci.
Želimo vam, da se tudi vi nasmejite ob njihovih prigodah in mogoče kakšnega srečate v pustnem času.
Butalcem je bilo sitno, da so morali sol kupovati tako daleč. Pot stane, sol ni zastonj in še se zgodi, da je nimaš, kadar bi jo najbolj potreboval. Doma pa je zemlje dovolj in kakšne zemlje — na taki zemlji plenja vse mogoče! Pa so sklenili, da bodo sol pridelovali sami doma.
Pa so spomladi vsak okoli svoje koče prekopali rušo, jo povlekli in vanjo posejali sol, da jo bo gospodinja imela kar pri roki kakor peteršiljček in drobnjak.
In potem je padal dež in je sijalo ljubo sonce in so pričakovali in veselo pričakali: pognalo je mlado zelenje, bujno šlo v rast in obetalo bogato žetev.
Pa kar je pognalo in se tako lepo šopirilo, so bile same mlade koprive in nič drugega.
Pa so jih Butalci gledali in so jemali mlado perjiče na jezik: pošteno jih je opeklo! Zadovoljni so dejali: »Ajsa! Mlada sol — že sedaj je tako ostra! Kako bo šele slana, hvala bogu, kadar dozori!«
(Fran Milčinski – Butalci – V Butalah sejejo sol)
