Draga materinščina!

Čas je, da ti nekaj iskreno povem. Z mano si že od samega začetka, z mano si se rodila, odraščala in me spremljala skozi življenje. Spomnim se najinega otroštva, ko mi je mama prepevala pesmi. Spomnim se očeta ob postelji, ki mi bere pravljice. Te so me zazibale v neskončen in lep svet sanj.

Šele sedaj, ko sem večja, razumem tvoj pomen v mojem življenju. Materni jezik je vse življenje isti, zato ga moramo spoštovati in se ga ne sramovati. Iskreno se ti opravičujem, ker se mi včasih zdiš samoumevna, a nisi. Vsak dan se trudiš za obstanek, da te ne bi pozabili. Vsak dan sproti me opozarjaš, kako pomembna si mi. Vidim, da bi bilo moje življenje brez tebe prazno. Bila bi prestrašena in sama.

Res te včasih zamenjam z modernejšimi izrazi v drugih jezikih. Oprosti mi, zdaj te bom več uporabljala v vsakodnevnem življenju. Vsak dan bom s tabo delila radosti življenja. Vsak dan bova skupaj od jutra do večera. Kot takrat v ranem otroštvu. Le da bom zdaj knjige v rokah imela jaz.

Vsaka materinščina je nekaj posebnega in vsaka je edinstvena na svoj način. Vsaka je lepa, a ti si najlepša. Pravzaprav si moja. S tabo rastem in živim. S tabo se srečujem z vsakdanjimi izzivi. S tabo sem srečna.

Ti si posebna, ti imaš dvojino, ki je ostale nimajo. Po tem si edinstvena. Ti imaš najlepše besede, najlepše rime in pesmi. Ti pišeš najlepše zgodbe in govoriš najlepše pravljice. Tudi če imaš včasih občutek, da si mi samoumevna, ni tako. Vsak te ima rad po svoje in na svoj način.

Za konec pa ti povem, da sem neskončno ponosna, da te imam. Ponosna, ker mi tako veliko daš. Skupaj rasteva in se razvijava. Skupaj zreva v boljši jutri. In skupaj rasteva iz dneva v dan. S tabo se vsak dan trudim postati boljši človek. S tabo je vsak dan lepši.

Rada te imam, ker si moj vsakdan.

Z ljubeznijo,

Taia Doles, 7. razred