Z vlakom smo prispeli v Hamburg. Tukaj je množica ljudi, ki upa na boljši začetek, na boljše življenje. Tako kot jaz odhajam z upanjem, da si poiščem delo, zaslužim in si ustvarim družino.  Prepričan sem, da bodo tamkajšnje razmere boljše kot tukajšnje. Vseeno pa se bojim, da ne bom dobil dela, saj gre veliko ljudi tja iz enakih razlogov. Sicer pa bom poprijel za vsako delo, pa četudi bom delal dvajset ur na dan, samo da preživim. Pred pol leta je odšel tja tudi moj bratranec. Od takrat se mi je oglasil samo enkrat in sporočil, da je našel delo. Zdaj pa niti glasu več o njem. Lahko da je že pogubljen ali pa je pozabil name.

V množici ljudi ne poznam nikogar, ki bi mu lahko zaupal. Sami neznanci. Na vogalih tičijo tudi ljudje, ob katerih me prevzame slab občutek. Kot da prežijo na nas in čakajo na priložnost za napad, rop. Vendar sem trdno odločen, da odpotujem v novi svet, čeprav sem zelo navezan na svojo domovino. Tu so vsi moji spomini in od tod izhaja spomin na moje pokojne starše. Tudi če v novem svetu umrem – saj svoje zapuščine nimam komu zapustiti. Starša sta umrla že pred leti, brata ali sestre pa nimam.

Vrsti ljudi sploh ni videti konca. V daljavi se ljudje izgubijo v megli in v gostem črnem oblaku. Vsi se počasi premikamo naprej in se prerivamo med seboj ter se borimo za svojo prihodnost. Vsakdo godrnja ter se pogovarja v svojem jeziku. Prava zmeda! Nekateri ljudje jočejo, drugi pa se veselijo.

Še zadnjič vidim svoj dom, zbogom, moja domovina!

Katja Rebec, 9. a