Noč, ki ne bo nikoli pozabljena
»Spat bo treba!« zakriči mama Niki in Marku. Bilo je že čez deveto uro in družina Novak se je počasi odpravljala spat. Nika je mami pomagala pospravljati po večerji. Nato so si eden za drugim umili zobe in roke ter se počasi odpravili v posteljo. Oče je Marku povedal pravljico o medvedku brez dude. Nika je bila stara že 14 let, to se pravi, da je bila že malo prestara za pravljice, petletni Marko pa jih je vsak večer z užitkom poslušal. Vsi so bili že v pižamah, bila je nedelja in naslednji delovni dan bo dokaj naporen prav za vse: Nika ima priprave za valeto in seveda šolo, Marko v vrtcu praznuje svoj rojstni dan, oče ima pomemben seminar, mama pa bo službeno odletela v Ameriko in je ne bo nazaj slab mesec. Noč je bila dokaj mirna, vsaj do petih.
Niko je prebudil nenavaden močan tresljaj neznanega izvora. Pomislila je, da se morda pripravlja na nevihto, pa se je izkazalo za več. Poskušala je spet utoniti v spanec, pa jo je zmotil še en tresljaj, tokrat veliko močnejši od prejšnjega. Sledil mu je oglušujoč pok, prihajajoč iz kuhinje. Mama in oče sta takoj skočila pokonci in odšla pogledat, kaj se je zgodilo. Nič hudega sluteča družina se je brez zadovoljno smrčečega Marka, zavitega v sanje o medvedku, nejevoljno odpravila proti kuhinji. Še glasnejšemu poku je sledil jok. Prestrašeno so se spogledali in planili v otroško sobo. Obstali so, saj niso mogli verjeti svojim očem. Soba je bila v razsulu in takoj so vedeli, za kaj gre. Njihovi največji strahovi so se uresničili. Potres jim bo dokončno uničil hišo. Njihove glave so nemudoma napolnile najmračnejše misli o prihodnosti. Po tej mučni tišini, ki se je zdela, da traja celo večnost, se je iz šoka prvi predramil oče in nemudoma začel iskati Marka. Sledila mu je še Nika, zadnja pa se je predramila mama. Začela je kričati ime svojega sina, skritega za ruševinami, Marko pa je še kar neutolažljivo jokal do naslednjega trenutka. Jok je zamrl in za njimi so se oglašali poki, ki si jih nikdar še predstavljati niso upali. Mama se je zgrozila in na telefonu takoj zavrtela številko reševalcev in gasilcev, Nika pa je razmišljala, kako so v šoli govorili o tem, kaj narediš, če se znajdeš v podirajoči se hiši oziroma potresu.
Spomnila se je tistega trenutka, ko je v razred stopila visoka ženska. »Dober dan, otroci,« jih je pozdravila in Nika je vedela, da bo uro potuhnjeno preživela za risanjem rožic in drugih čečkarij, kar niti približno ni bilo v njeni navadi. Mislila si je, da pri njih doma ni niti najmanjše možnosti potresa in bila do konca ure tiho.
Zdaj pa se je zavedla, kakšno nepopravljivo napako je naredila. Začela je razmišljati logično. »Kam bi se lahko skrili in se s tem tudi zavarovali?« se je glasilo vprašanje, ki si ga ni mogla izbiti iz glave. Pogledala je naokoli in se pri tem podzavestno nemirno prestopila. Edini kos pohištva, ki je bil še cel, je bila miza, pod katero pa ne bi bilo dovolj prostora za vse štiri. Tuhtala je: naj uidejo skozi okno oziroma bolje rečeno, kar je ostalo od njega, ali naj se stisnejo pod mizo. Tehtala je možnosti: »Bi nam uspelo priti iz hiše? Bi se raje stisnili pod mizo?« A v hipu se je druga možnost razblinila, saj se je zaslišal še en glasen pok in mize ni bilo več. Kjer je bila prej miza, je bila le še luknja, ki je kazala na pogubo. Torej ni imela možnosti. Takoj je očetu pomagala pri reševanju Marka iz ruševin. Mama je bila še vedno čisto v solzah in si ni mogla kaj, da ne bi pomislila na najhujše. A takrat je Niki iz rok takoj vzel poveljstvo oče, ko je iz njenega pogleda razbral, kam cilja. Nemudoma se je z Markom v naročju odpravil proti njihovi zadnji možnosti – oknu. Nika se je nehote oprla na mamo, saj je bil prostor do vrha napolnjen z dimom, prahom in prašnimi delci, skozi katere je bilo kar težko gledati, še težje pa dihati, in jo skoraj prevrnila. Mama se je odzvala z manjšo omotico. Oče je že skoraj prišel na varno, ko je za Niko opazil visoko omaro, na kateri so še pred dobro uro stali spominki iz Nemčije, Italije in Hrvaške. Zdaj pa omara počasi pada na mamo, ki se opira na Niko, zato oče ne more stati križem rok. V zavetje polja pred njihovo hišo je hitro v travo položil nezavestnega Marka in nato stekel proti Niki in mami. Zakričal je in ju odrinil na travo, takoj za tem pa je še sam pohitel za njima, a žal prepozno. Spodrsnilo mu je in z glavo je priletel ob rob omare.
Mama je vsa objokana v naročju držala Marka in takoj spoznala, da njenega moža ni zraven. »Kje je oče?« je s hripavim glasom vprašala Niko, a nje že ni bilo več tam. Odšla ga je iskat. Z rokavom pižame si je zaščitila usta in nos in se poglobila v neizvedljivo nalogo, ki si jo je zadala. Preskočila je ostanke postelje in pogled ji je zastal na sedežu iz dnevne sobe, ki se je znašel eno nadstropje nižje. Plazila se je med ostanki pohištva in zagledala očeta, ki sprva ni kazal znakov življenja, zastala in se zazrla v njegove prsi, da bi preverila, ali še diha. Njegova pljuča so komaj prenašala tako veliko količino prahu v zraku, saj je bil astmatik. Dihal je hitro in neenakomerno, da se je zdelo, da je hlastal za zrakom. Ko je prišla do njega, ga je z vso močjo dvignila in vlekla med ruševinami v upanju, da se bo prebudil, a to se na žalost ni zgodilo. Na pomoč ji je priskočila mama in skupaj sta ubogega očeta zvlekli iz hiše. Nika je njegovo glavo položila sebi v naročje in prestrašeno opazovala kri na svojih rokah. Šele takrat se je zavedla, kaj bi se lahko zgodilo, če mu ne bi priskočila na pomoč.
Kamen se jim je odvalil od srca, ko so zaslišali sirene reševalnega avtomobila. Reševalci, dva moška in ženska, so skočili iz vozila. Starejši moški je stekel proti Marku. Pregledal je kar globoko rano na trebuhu in nanjo položil gazo, da bi zaustavila krvavitev. Ta čas se je zbudil in mama je jokala od sreče, ker so bili vsi živi, hkrati pa je gledala ruševine njihovega doma in zaskrbljeno pogledovala k očetu. Mlajši zdravnik je očetu preveril delovanje zenic in mu takoj v usta potisnil inhalator. Ženska je Niko odpeljala do reševalca in ji dala injekcijo proti bolečinam, takoj za tem pa jo je zašila kar na treh mestih: rami, kjer se je odrgnila, ko je padla, po čelu, kamor jo je zadela padajoča svetilka na nočni omarici, in po stegnu, ko se ji je kos stekla zaril v meso. Najbolj jo je bolelo okrvavljeno stegno, ki ni hotelo nehati krvaveti, tako kot Nika ni nehala kričati od bolečine. Mama jo je odnesla z najmanj posledicami, ker je imela le zvit gleženj. Marko naj bi imel pretres možganov, Nika bo nekaj časa na berglah zaradi bolečega stegna, očetu pa je počila lobanja in sprožile so se notranje krvavitve. Na srečo so kirurgi na operaciji uspeli in odnesel jo je s celo kožo.
Ko se je oče po treh dneh zbudil iz kome, so vsem privrele solze na dan. Družinica je bila srečna, ne glede nato, da je ostala brez hiše in s tem tudi zavetja oziroma strehe nad glavo. Še nekaj časa so vsi ostali v bolnici, nato pa jim je sosed, ki je sicer živel kar nekaj kilometrov stran – Novakova hiša je bila osamljena daleč naokoli in zato so le oni utrpeli najhujše posledice potresa – ponudil opremljeno majhno stanovanje po neverjetno nizki ceni, ki jo je z dobro voljo še znižal za polovico prvotne. Od takrat naprej si vsi prizadevajo zbrati čim več denarja za gradnjo nove hiše in pomagajo očetu, ki je utrpel dolgotrajne posledice: včasih ni vedel, kam se je namenil, ni vedel, kateri dan je, ali pa je pozabil na kakšno stvar ali dve. Vsi najbližji so jim delo olajševali s finančno pomočjo in delom.
Ni minil dan, ko se ne bi spominjali strašne nesreče, ki se jim je pripetila in jim vzela vse, kar jim je bilo kdaj ljubo. A iz tega so se naučili, da je vsak trenutek z družino in najbližnjimi edinstven in da ne smejo izgubiti niti enega.
Taja Tomšič, 8. a