Od oktobra, ko me je Laura prvič iskala po šoli, je minilo že pol leta, pa se zdi, kot da… pač, nikakor ne pol leta! Res, da prihaja na šolo le trikrat tedensko, pa vendar. Običajno je razpoložena, z nasmehom na ustnicah, kadar se kateri učenec ne drži dogovorov, pa je lahko tudi zelo jezna in stroga. Angleško govori tekoče in precej hitro, s španskim naglasom, tako da se moramo nekoliko bolj potruditi in natančno prisluhniti. A le tako se bomo znašli tudi kasneje v življenju, ko bo naneslo na pogovor s tujcem.
Videvamo jo na hodnikih in pri kosilu, na dnevih dejavnosti, predvsem pa pri urah angleščine. Pogosto predstavi košček svoje domovine, povezan z redno učno snovjo, sodeluje v ‘debatah’, z nami deli svoje izkušnje, pomaga nam primerjati življenje v različnih deželah in kritično gledati na naše razmere. Prisede k učencem, ki sami težje sledijo ali ostanejo brez para za delo v dvojicah, za posameznike pripravlja celo vaje za učno pomoč, izjemoma izpelje uro angleščine. Rada pomaga urediti vse potrebno za brezhibno delovanje računalniške tehnologije, priskoči na pomoč pri učnih materialih in še marsičem drugem. Občasno se pridruži uram tehnike in tehnologije, saj jo delo tam zelo zanima, sodeluje pa tudi pri posameznih drugih predmetih in na razrednih urah. Ob torkih nudi kar tri termine za učence, ki se želijo učiti španščino. Nekateri so vztrajni, nekaj pa jih je ob ostalih obveznostih prenehalo obiskovati ‘tečaj’. Učence in učitelje bo povabila na kuharsko delavnico, kjer nas bo naučila pripraviti pravo špansko tortiljo.
Z nami bo do konca šolskega leta. Do takrat imamo vsi še možnost premagati osebne zavore in pristopiti, prisluhniti in se spustiti z njo v pogovor, saj nam bo to nudilo veliko osebnega zadovoljstva, Laura pa se bo na šoli počutila še bolj dobrodošla.
Slike pa prihajajo…