Po večurnem čakanju na koncu pipe me je neka roka le spustila ven. Bil sem svoboden, še roke se nisem dotaknil, le spustil sem se po lijaku in temni, grdi cevi, polni las. Nato sem priletel v smrdljivo luknjo.
Tam sem čakal med smrdljivimi brozgami in vodo. Bilo je temno in komaj sem čakal, da me rešijo. Pomoč je prišla šele pol leta pozneje, ko sem se tudi jaz že napil smradu. Odprla so se vrata in nad mano se je prikazalo jasno nebo. Z dolgo cevjo so me potegnili v cisterno.
Po nekaj urah so me razlili po polju. Stekel sem skozi zemljo in kmalu prišel do podtalnice, ki se je ob mojem prihodu začela pritoževati nad smradom. Nisem se zmenil zanjo in sem se prepustil toku. Dolgo sem tekel pod zemljo, nato pa sem se le razlil v jezero. Bilo je zelo vroče, zato sem se spustil v nebo, da se ohladim. Ko sem se dovolj ohladil, sem padel naravnost na neko streho.
Stekel sem po žlebu v zbiralnik vode. Kmalu so me uporabili za spiranje debele plasti blata. In spet sem se znašel v smrdljivi luknji.
Bor Cvetko, 9. a