Pri pouku angleščine smo si ogledali video Garyja Turka z naslovom ”Look up”. Mogoče ste že slišali zanj, saj je postal zelo znan, če pa niste, si ga lahko ogledate na YouTubu. Sama sem si ga ogledala že pred to uro angleščine, ampak ga je bilo nadvse zanimivo pogledati še enkrat. V videu Gary govori, da tehnologija preveč vpliva na naše življenje in da naj začnemo uporabljati manj tehnologije in posledično živimo bolj polno življenje.
Po gledanju tega posnetka se počutim malce prazno, ker je vsaka stvar, ki jo Gary pove, tako ali drugače resnična. Mislim, da se lahko vsi vidijo v tem videu in se prepoznajo. Je kot ogledalo, ki nam odbija resnico nazaj v obraz. Mislim, da je to tudi razlog, zakaj je ta video postal tako znan. Vsi se strinjamo s tem, kar govori, nihče ne misli, da to ni res, čeprav je veliko ljudi povedano kritiziralo. Če se ne bi strinjali, bi lagali samemu sebi.
Veliko ljudi je video kritiziralo in ga sodilo, po mojem mnenju, na napačen način. Povsem razumljivo je, da je veliko ljudi posnetek šokiral. Ljudje so ga kritizirali , češ da ima ravno zaradi tehnologije ogromno ljudi službe in da brez tehnologije ne bi mogli živeti. Ljudje si, vključno z mano, ne morejo predstavljati življenja brez tehnologije. Vse te naprave so se vpletle v naše življenje in postale velik del našega življenja, mogoče tudi prevelik. Postali smo odvisni od gledanja v zaslon in ne moremo si predstavljati, da bi napisali nalogo brez pomoči Wikipedije in Googla. Po možnosti gremo še na Facebook na pogovor s prijatelji. Tako s ”ta pravimi” kot tistimi ne čisto ”prijatelji”. Priznam, tudi jaz ne bi zdržala niti tedna. Ja, tehnologija je postala zelo pomembna in celo nevarna na nek način, ampak ali Gary, ki je naredil ta video, res pravi, da bi morali nehati uporabljati kakršnokoli tehnologijo, kot so to razumeli nekateri gledalci? Mislim, da ne. Res je, da je šel z ”zamujanje življenjskih priložnosti” malo predaleč, ampak mislim, da smisel tega videa ni tako krut in nesmiseln. Smisel prikazanega je, da imaš kontrolo nad svojim ravnanjem in da imaš zdravo ravnovesje med delanjem ”selfie -jev” sebe in svojega kosila ter objavljanjem teh fotografij na Instagramu in sprehajanjem svojega psa, igranjem s svojim majhnim bratrancem in tako naprej.
Boli me, ko vidim otroke, stare šest, sedem let na IPod-ih in kako je edini način, da starši zaposlijo otroke ta, da jim prižgejo televizijo ali jim pustijo po cele dneve igrati Xbox. Govorim si, da sama ne bom taka mati, če se kdaj odločim imeti otroka. Ampak tehnologija je že tako prevelik del našega življenja. Kdo ve, kakšen bo svet čez deset, dvajset let? Verjetno takrat ne bo več del našega življenja – tehnologija bo naše življenje.
Poleg tega pa lahko vsi čutimo ironijo, ki spremlja video od samega začetka. Gary Turk je objavil ta video na Internetu, posnel ga je s kamerami, obdelal na svojem računalniku. Ima najnovejši Iphone5, čeprav pravi, da bi morali ugasniti svoje računalnike, uporablja prenosni računalnik Apple. Ne pravim, da je s tem kaj narobe, ampak človek, ki govori ljudem, naj pustijo naprave za seboj, kupuje najmodernejšo tehnologijo. S tem, ko je kupil vse te naprave, je dejansko tudi sam spodbudil in podprl uporabo tehnologije v našem življenju.
Po drugi strani ima pa Gary prav v toliko stvareh, da kar boli. Na primer del, kjer govori o druženju s prijatelji. Govori o tem, kako prijatelji sedijo v isti sobi, ampak vsak s svojim telefonom. In res je – namesto da bi se imeli lepo brez telefonov, je vedno nekdo v skupini, ki iz žepa potegne telefon. Včasih me to res jezi, ker bi morali vsi izkoristiti čas, ko smo skupaj s prijatelji in ko se družimo. S telefonom si lahko tudi doma, ko si sam. S prijatelji se lažje pogovarjamo preko zaslona kot v živo, tako da postane nerodno, ko se srečamo v živo s kom, ki smo ga poznali samo preko telefona, in mislimo, da mu nimamo ničesar reči. In potem vzamemo iz žepa telefon in se usedemo v kot.
Tvoja slika, ki si jo objavil na Facebook-u, je dobila 100 tako imenovanih ”všečkov”, ampak koliko od teh ljudi je dejansko brigalo za to?
Mislim, da bi moral vsak imeti prijatelja, s katerim se lahko druži, ne da bi čutil potrebo, da pogleda na uro na telefonu ali da bi rad posnel 150 slik, od katerih jih bo tako ali tako izbrisal 140 ali več, nato bo objavil eno in nad sliko napisal kakšen verz iz pesmi ali citat nekega znanega pokojnega pesnika in to samo zato, da zveni pameten in spet dobi nekaj 50 ”všečkov”. In smo spet tam, kjer smo bili na začetku – koliko ljudi briga, če si tisti dan ob tisti uri s tisto osebo počel tisto. Zato pravim, da bi morali imeti prijatelja, ob katerem se ne počutimo tako. Prijatelja, s katerim se lahko smejiš brez slikanja in tako ne pokvariš trenutkov, ki si jih res delita. S takim prijateljem nam nikoli ne bi smelo biti dolgčas, ko sedimo poleg njega.
Pomisli za trenutek na to eno osebo, ob kateri se počutiš tako. Jaz sem naštela dva, mogoče tri. Mogoče jih je več, mogoče jih ni. Ne vem.
Kdaj sem se nazadnje igrala namizno igro s svojo družimo, skupaj, vsi štirje? Zadnjikrat, ko smo kartali in se smejali in se pogovarjali in se imeli lepo brez prižgane televizije? Mora biti že dolgo nazaj, ker se ne spomnim.
Medtem ko pišem ta esej, je moj oči pred računalnikom. Moja mami gleda nek neumen film na televiziji, za katerega verjetno niti ne ve, za kaj gre, ker ga je že polovico zamudila. Moj brat je v sobi, verjetno bulji v zaslon svojega novega telefona in pregleduje novice ali pa ureja slike, ki jih je posnel. In potem sem tukaj jaz, ki pišem esej o preveliki uporabi tehnologije v našem življenju. Pišem o videu, ki sem ga gledala pol ure nazaj na mojem prenosniku. Kako noro in ironično je to?! Celo ”všečkala” in delila sem video, da bodo lahko ljudje videli, da sem ga ”všečkala” in delila, čeprav jim po vsej verjetnosti ne bo nikoli mar za to.
Na koncu videa Gary reče: ”Nehaj gledati ta video, živi življenje na pravi način.” Koliko od vseh teh 46 milijonov ljudi, ki so to pogledali, bo dejansko nekaj naredilo glede svojega odnosa do tehnologije? Bo kdorkoli imel pogum in voljo, da ugasne računalnik in gre telovadit, brat knjigo ali gre speč čokoladni kolač, za katerega ve, da ga ima babica rada, se s kolesom zapelje do nje in jo preseneti z obiskom? Boš imel ti pogum? Mislim, da takšnih gotovo je nekaj, ampak ne veliko.
Vem, da bi na tem mestu morala imeti upanje v ljudi, ampak ne verjamem v množico ljudi, ki so pripravljeni spremeniti svoje navade in razvade ter svoje življenje na bolje. Enostavno si tega ne morem predstavljati, čeprav bi bilo lepo, da bi lahko ta esej zaključila s kakšnimi navdihujočimi besedami. In ja, vem, da vse skupaj zveni zelo negativno, čeprav po naravi nisem pesimistka. ”Look up (Poglej gor)” video je bil izjemno navdihujoč, zanimiv in … vse, ampak kot je rekel Gary: ”Smo generacija idiotov, pametnih telefonov in neumnih ljudi.”
Nina Cvetko, 9. a