Ustvarili smo ljubezenske pesmi, v katerih smo uporabili besede: beli grad, črni gozd, gluha noč, klobuk, mošnja, pamet, srce, široki svet, zlato sonce.
Veronika Godeša: Zlato sonce in srce
Na hribu stal je beli grad,
v njem vladal kralj nam je bradat.
Ni on imel hčera, sinov,
le paž prijatelj je njegov.
Je nekega dne kralj ostarel.
»Le kdo kraljestvo bi prevzel?«
razmišlja kralj nam ta bradat,
komu predal bi beli grad.
»Dobil ga tisti bo,« brž sklene,
»ki zlato sonce mi priklene,
da za vedno gluha noč
s krajev teh odšla bo proč.«
Na pot odšli so skoraj vsi:
grofi, plemiči, modreci in reveži,
prav vsak od njih je hrepenel,
da beli grad bi on prevzel.
Le paž je še ostal doma,
široki svet ni zmamil ga,
prijazno stregel kralju je,
mu krajšal čas in ljubil ga.
Pa kralj res star je že postal.
Nihče ni sonca prikoval;
je črni gozd pogoltnil vse,
ki radi beli grad bi le.
Pa kralj v svet pošlje paža še,
saj pamet fant ima, to se ve.
Klobuk na glavo, mošnjo v žep,
se sam odpravi na potep.
A paž takole spregovori:
»Zlato sonce, o, moj kralj,
je lahko samo srce,
saj ljubezen vedno sveti se.«
In takrat naš kralj spregleda,
prej je bil kakor zaklet,
paža k sebi brž privije,
mu ljubezen vso izlije.
Ga za sina svojega vzame,
takrat srce se mu vname.
Zjoka se, ko deček ta
ga za svojega očeta imenva.
Alja Čekada: Stari časi
Tam čez reko beli grad,
pod balkonom hud prepad.
Namesto vrta črni gozd,
grofica je debeli grozd.
Vitez jezdi skozi gluho noč,
ob njem oproda jokajoč.
Široki svet objokuje, zlato sonce malikuje.
Dekla mu klobuk je vzela,
oprodi pamet snela.
Fant je izpraznil mošnjo celo,
za srce, ki ga ni umelo.
Nina Vukelič: Upanje
Prisluhni zvokom gluhe noči,
poglej tja v črni gozd, v široki svet,
morda tam najdeš nekaj,
nekaj, česar v tvojem srcu ni.
– Tam čez navidezni most. –
Beli grad se svetlika v mesečini,
v mojem malem svetu upanja.
Morda tam najdem nekaj, nekaj sreče za moje srce.
– Bežna toplina, v mošnji skrita bolečina. –
Klobuk vzamem, čeprav brez pomena,
srce, čustva, ukradla sta mi pamet,
a čutim – ostalo mi je nekaj,
nekaj upanja za brazgotino.
– Zlato sonce očem mehko kot žamet.-
Eva Jelinčič: Ljubezen
Na hribu beli grad stoji
in deklica v njem sladko spi.
Ko zlato sonce grad ogreje,
fanta cesta tja pripelje.
Skoraj vname se srce,
ko zagleda to dekle.
Še klobuk mu pade z glave,
jo povabi na dobrave.
Pamet skoraj odpove,
ko zasliši jasen »Ne!
Mama tega ne dovoli, niso izpolnjeni pogoji.«
Gluha noč pa kmalu pade,
vojska pride, vse pokrade,
fant skozi črni gozd zdrvi,
kralj opazi: »Punce ni!
V širokem svetu sama,
srečna in zaljubljena,
tudi če je mošnja prazna,
zanju je le ljubezen važna.