Po šestih letih se je na Uncu spet pojavilo večje zanimanje za krožek ROČNA DELA. Vpisalo se je kar 11 učencev in tako smo krožek lahko izvajali.

Na učiteljičino ‘tipanje’, kaj bi radi počeli, so izrazili zanimanje za šivanje, saj so se nekateri srečali z njim že v vrtcu, v podaljšanem bivanju, doma ali pri sorodnikih.

Najprej smo se ‘spoznali’ s teorijo; seznanili smo se s pojmom šivanje, kako se šiva, z materiali, orodji in pripomočki, ki jih pri tem potrebujemo, nato smo opisali postopek šivanja in spoznali dva preprosta vboda: prednji vbod in ometico, se nadalje spoznali z varnostjo pri šivanju in higieno. Potem pa smo izvedli vajenico na karton (prednji vbod, ometico in šivanje ‘gumba’).

Šele nato smo pričeli s pravim šivanjem, kar so učenci nestrpno čakali. Opazovali smo naše delo in ugotavljali, da starost še zdaleč ni pogoj, da ti gre šivanje lažje, tudi predznanje ni imelo tako velike vloge. Največ so veljale vztrajnost, natančnost in zagnanost in te večini učencev niso manjkale. V primeru večjega vzdihovanja in tarnanja pa smo se spomnili na našega gospoda predsednika vlade: »Slovenec sem, ne jamram.« Tudi v prostem času so učenci kreirali, vrezovali in šivali ter z veseljem prinašali svoje umetnije v ogled ostalim.

Vključili smo se tudi v nacionalni UNESCO projekt VZGAJAMO ZELIŠČA »V starem iščem novo.« in naredili družabno igro Tri v vrsto.

Ob koncu interesne dejavnosti smo se še fotografirali in izdelke – medvedke blazine – z veseljem končno odnesli domov.