Pride oktober —
in zajce zazebe v podplate.
Pride oktober —
že jim drevesa
iz listov sešijejo zlate copate.
Neža Maurer: Zlati copati
Čeprav starka zima že pridno obiskuje naše kraje, smo učenci 3. b ob pesmi Zlati copati razmišljali o jeseni. Ker smo že pravi mojstri pisanja in ustvarjanja, smo zapisali vsak svojo pravljico o zajčku in zlatih copatih. 🙂
ZAJČICA PIKA IN NJENI ZLATI COPATI
Pred davnimi časi je na Uncu živela drobcena zajčica. Ker je imela na glavici veliko črno piko, so ji dali ime Pika. Imela je tri prijatelje, psička Smokija, mucka Klasa in palčka Mezinčka. Skupaj so se igrali skrivalnice, kotalkali in tekali po gozdu. Ker je prihajala jesen, je drobceno zajčico Piko začelo zelo zebsti v noge. Prijatelji so razmišljali, kako bi ji pomagali, zato so naredili tople copatke. Spletli so tanke vejice in jih obložili z odpadnim zlatim listjem. Tako je Pika dobila zlate copatke. Bila je zelo vesela darila prijateljev, s katerim je še dolgo potem srečno skakljala po gozdu.
Lana Ambrož
ZAJEC IN ZLATI COPATKI
Nekega dne se je zgodilo, da je zajec Miki delal ozimnico, ampak to je bila prva zima. Neke temne noči se je Miki prebudil in videl svetleče copate. To niso navadni copati, ampak bili so zlati copati. Ko jih je obul, je postal nepremagljiv. In nekega dne je Miki videl tri volkove. Miki je vzel zlate copate in z zvitostjo pregnal tri volkove. KONEC
Aljaž Križan
DOLGOUŠČEK
Pred davnimi časi je živel zajček. Ime mu je bilo Dolgoušček. Zelo rad je poskakoval po čarobnih barvah listov v gozdu. Lepega sončnega dne je srečal volkuljo Repko. Žalostno je jokala. Ampak ni zares jokala! Volkulja je izvedela, da je čarobna vila podarila Dolgouščku čarobne copate. Z njimi je bil najhitrejši med vsemi. Dolgoušček je ogovoril volkuljo: »Zakaj jokaš?« »Zelo sem lačna in osamljena.« Dolgoušček jo povabi k sebi na čaj. Volkulja pregleda celo njegovo hiško. Medtem ko kuha čaj, mu vzame copate in jih skrije v košat rep. Na koncu se je zahvalila in odšla. Takoj ko je prišla domov, si je obula copate. 1, 2, 3 in že je ni bilo več. Veverica jo je opazila in takoj povedala zajčku. Zajček in veverica sta naredila nove copate in jih pohitela zamenjati. Ko sta se srečala drugi dan, je povedala, da je izgubil čarobne copate. Volkulja se je samo posmehovala. In zajček reče: »No, ampak nič hudega. Ko izgovorim nekaj besed, se copatki spremenijo v čisto navadne.« Copati! Izgubljeni, ukradeni ali zamenjani! Ne delajte več!
Jan Švigelj
ZAJEC IN GOZDA VILA
Nekoč je živel zajec Peter. Ker ga je zeblo v podplate, si je želel, da bi imel tople copatke. Nekega dne je odšel v gozd, kjer je srečal gozdno vilo. »Vila, ali mi izpolniš eno željo?« je vprašal zajec. »Kakšno željo?« je vprašala vila. »Rad bi imel copatke, da me ne bi zeblo v podplate,« je dejal zajec. Dobra vila mu je izpolnila željo ter mu podarila zlate copate. Zajec Peter je bil presrečen, saj ga ni več zeblo v podplate.
Jurij Šlajnar
ZLATI COPATI
Nekoč je živel zajec. Bila je jesen in zelo ga je zeblo v noge. Prijatelji so mu sešili copate iz listja. Zelo je bil srečen, da ga ni več zeblo v noge. A copati mu niso bili všeč, bili so oranžne barve. Zajec je hotel zlate copate. In prišla je vila Tina. Vprašala ga je, kaj je narobe. Zajec ji je odgovoril: »Copati so oranžni, ne pa zlati.« Tina jih je spremenila v zlate. Zajec je bil vesel, ker je imel zlate copate. Bil je zelo hvaležen Tini. Celo zimo je imel zlate copate. Bili so najtoplejši copati.
Marko Nemgar
ZAJEC
Nekoč je živel zajec. Bilo je zelo mrzlo. Zeblo ga je v noge. Hodil je in hodil po gozdu in srečal čarovnico, ki mu je rekla: »Kaj delaš tukaj?« »Zebe me v noge, pa nimam copatkov,« je povedal. Čarovnica ga je gledala in mu z ogromno palčko pričarala zlate copate. On je bil zelo vesel, živel je do konca svojih dni in nikoli ga ni več zeblo.
Andrej Jović
ZAJEC DOBI ZLATE COPATE
Pred davnimi časi, v gozdu pod starim hrastom, je živel zajec Karlo. Zjutraj je bral knjigo o detektivih. Tudi sam je hotel postati detektiv. Nato se je preoblekel v detektiva in šel ven. Srečal je medveda Janeza, ki je izgubil zlate copate. Skupaj sta jih iskala po vsem gozdu. V grmu sta zagledala nekaj svetlečega. Pogledat sta šla, kaj se tako sveti. Bili so zlati copati. Medved Janez jih je obul in ugotovil, da so mu premajhni. Podaril jih je zajcu Karlu. Zajec Karlo je bil vesel, ker ga ni zeblo v tačke.
Jure Maček
PRAVLJICA O IZGUBLJENIH COPATIH
Nekoč je za devetimi gorami živel zajček, ki je imel zelo rad svoje zlate copate. Na zelo vroč dan se je odpravil do jezera, da se malo osveži v vodi. Ko je prišel iz jezera, je zaman iskal svoje zlate copate. Za pomoč je prosil tri prijatelje. Odpravili so se v gozd, da bi našli izgubljene copate. Čisto na robu gozda pri veliki skali je zagledal dihurja, kako se je grel z zlatimi copati. Prosili so ga, naj jih zajčku vrne, saj je bil res žalosten. Jokal je na ves glas. Dihur mu je vrnil copate in se opravičil, da mu jih je vzel. Za zahvalo je zajček prijateljem priredil veliko zabavo, na kateri so plesali in se veselili pozno v noč.
Maks Paravinja
ZAJČEK SKOK
Pred davnimi časi je živel zajček Skok. Zelo rad je skakal visoko v zrak. Ko je skočil zelo visoko, je v grmovju zagledal lisico. Takoj je stekel v luknjo in počakal, da lisica odide. Nekega dne sta se Skok in Benjamin igrala na jasi. Tako sta bila zatopljena v igro, da nista opazila, da ju opazuje lisica. Ta se je zagnala proti njima. Na zajčkovo srečo je lisica stopila na vejico, ki je pod njeno težo počila. Skok in Benjamin sta slišala pok in jo urno ucvrla v luknjo.
Urh Urbas