JOŽE KRAJC (1903 – 1944) se je rodil na Rakeku, od koder ga je pot vodila v Trst, kjer se je izučil za ladijskega strojnika. Po končanem šolanju je kot izkušen strojnik ob ustanovitvi Kraljevine Jugoslavije vstopil v kraljevo vojsko, kjer je do leta 1935 delal kot podoficir strojnik na podmornici.

Zaradi revolucionarne dejavnosti in članstva v KPJ je bil leta 1935 odpuščen iz vojske in obsojen na zaporno kazen. Po odpustitvi iz zapora je pred orožniki pobegnil v Francijo, kjer je postal mornar trgovske mornarice v Marseillu.

Revolucionarna pot ga je nesla naprej v Španijo. Vključil se je v špansko državljansko vojno in postal poročnik španske republikanske vojske.

Po porazu republikanskih sil se je leta 1940 vrnil v Francijo, ki ga je vrnila v domovino. Tu so ga obsodili na šest mesecev ječe. Po odpustu iz zapora leta 1941 se je zaposlil v jeseniški železarni. Od tu je odšel v partizane na Pokljuko in postal politični komisar Pokljuške in  kasneje Jelovške čete. Njegovo partizansko ime je bilo Žakelj. Bil je udeleženec več težkih in zgodovinskih bojev v Poljanski in Selški dolini, Dražgošah, na Jelovici in drugje po Gorenjskem. V začetku leta 1944 je postal sekretar Okrajnega komiteja KPS za Goriška Brda in vzhodno Benečijo.

Julija 1944 se je s skupino aktivistov odpravil na pokrajinsko partijsko konferenco v Lazno pri Čepovanu. Pri prehodu čez naraslo Sočo se je čoln prevrnil in Jože Krajc je utonil skupaj z nekaterimi svojimi tovariši. Posmrtne ostanke so prenesli v skupno grobnico na pokopališču v Kanalu ob Soči, v bližini kraja, kjer je utonil, pa je spomenik, na katerem je napisano tudi njegovo ime.