Nevarne snovi so dandanes del našega vsakdana in življenja. Uporabljamo jih v vsakem gospodinjstvu, če se želimo znebiti raznih žuželk, odstraniti nadležne težko odstranljive madeže in še bi lahko naštevali. Izdelki, ki vsebujejo katero od nevarnih snovi, morajo imeti na embalaži to ustrezno prikazano, zato uporabljamo znake za nevarne snovi. Ti so oranžno-črne barve, zdaj pa so uvedeni tudi novi, ki jih prepoznamo po rdeče-belo-črni barvi. Vsaka skupina nevarnih snovi ima svojo oznako. Pomembno je, da vemo, kako se moramo zaščititi in kako delati ob stiku z nevarno snovjo. Nevarne snovi so vse tiste snovi, ki imajo neko nevarno lastnost.
Eksplozive so uporabljali že stari Grki kot zažigalna sredstva. Nekaj stoletij pred našim štetjem pa so tudi Kitajci poznali črn smodnik. V sedmem stoletju je nek Grk med poizkušanjem mešanja različnih smol izumil ‘grški ogenj’, ki je bil popularen v morskih bitkah. Čez nekaj časa je Alfred Nobel izumil dinamit. Eksplozivne snovi so se in se še danes razvijajo v vedno močnejše. Ker vsebujejo veliko energije, lahko eksplodirajo, na primer ob stiku z ognjem ali ob udarcu.
Paracelsus je nekoč rekel: »Vse snovi so strupene, le njihova doza določa njihovo strupenost.« Veda o strupih ter vplivu strupov na organizme se imenuje toksikologija. Doživela je hiter razvoj med prvo svetovno vojno, saj so strupe takrat uporabljali kot eno izmed močnejših orožij. Strupene snovi pri zaužitju, vdihavanju ali ob stiku s kožo že v majhnih količinah povzročijo hudo trajno okvaro zdravja ali celo smrt, zato moramo z njimi ravnati izredno previdno in se pri delu z njimi zaščititi z zaščitnimi oblačili, očali in masko.
Ogenj je eden izmed najstarejših in najdragocenejših odkritij človeštva. Praljudje so uporabljali ogenj, ki je izviral iz naravnih virov. Pozneje pa so že začeli uporabljali umetni ogenj,ki so ga zanetili s pomočjo kremena in lesa. V 18. stoletju je Laurent Lavoisier dokazal, da gre pri gorenju za spajanje s kisikom in je prvi uporabil besedo oksidacija. Snovi, ki so zmožne goreti in tvorijo toplotno energijo, so snovi, ki oksidirajo z veliko hitrostjo. Poznamo eksotermne reakcije, pri katerih se energija sprošča, in endotermne reakcije, pri katerih se energija porablja. Najnižjo temperaturo, pri kateri se snov vname oziroma eksplodira brez vira vžiga, imenujemo vžigna temperatura. Vnetljive snovi se vnamejo že ob najmanjšem stiku z ognjem, zato je pri delu potrebno paziti, da v bližini ni odprtega ognja in imeti v bližini tudi ustrezen gasilni aparat, da do požara ne pride.
Jedke snovi povzročijo razjede ali opekline na koži in razžrejo tkanine oziroma tkivo, s katerim pridejo v stik. V to skupino spadajo predvsem močnejša čistila in belila. Pri delu s takšnimi snovmi moramo uporabljati zaščitno obleko, zaščitne rokavice, očala in obutev. Dražilne snovi so škodljive pri zaužitju, vdihavanju ali ob stiku s kožo, saj povzročijo vnetje. Z njimi moramo prav tako previdno ravnati in uporabljati zaščitne rokavice, zaščitno obleko in zaščitna očala.
Da prepoznamo določeno nevarno snov, so za ta namen izdelani sistemi razvrščanja in označevanja. Globalno priznani in usklajeni sistem označevanja (GHS) predpisuje uporabo grafičnih simbolov. Za večjo jasnost so dodani še stavki o nevarnosti in previdnostni stavki. Standardna opozorila so nadomestili stavki o nevarnosti. Stavki o nevarnosti, ki so pred leti nadomestili standardna opozorila, opisujejo vrsto nevarnosti, ki jo povzroča nevarna snov in po potrebi tudi stopnjo nevarnosti.
Oznake za nevarne snovi razdelimo v skupino za označevanje nevarnih fizikalnih lastnosti, skupino za označevanje okolju nevarnih lastnosti in v skupino za označevanje zdravju nevarnih lastnosti.
Tadeja Malc, 9. b